Olimpijska medalja je ostala neuresničen sen

Tomaž Čopi in Mitja Margon te dni obeležujeta dvajsetletnico skupnega sodelovanja. Portoroško-koprska posadka v razredu 470 je v drugi polovici 90. let postavila temelje slovenskemu vrhunskemu jadranju in tudi nekakšen kažipot za vse tiste, ki so prišli za njo.

> Oba sta še vedno vpeta v jadranje, za vse vloženo v ta šport pa jima ni žal.

Kaj vam pride najprej na misel ob 20. obletnici vajinega sodelovanja?

Tomaž Čopi: “V bistvu se sam sprašujem, kako sva z Mitjem lahko toliko časa skupaj. Očitno je nekaj sinergije med nama, tako da se dnevno ali tedensko malo skregava in tako dobivava motivacijo za naprej.”

> Se spomnite, kakšni so bili vajini začetki?

Mitja Margon: “Midva sva leta 1988 že jadrala skupaj pol sezone. Zmagala sva na balkanskem prvenstvu, potem sta se najini poti razšli. Leta 1994 se je Čopi z Igorjem Jakominom uvrstil na svetovno prvenstvo, a se ga slednji ni mogel udeležiti. Poklical me je, jaz sem sicer jadral s krmarjem Smerdujem, in mi rekel; tako imam zapisano v dnevniku: 'Dajva nekaj narediti v tem jadranju!'.”

> Kdaj se je zgodil preskok od povprečnih jadralcev, ki jih je bilo tedaj v Sloveniji precej, k vrhunskim?

Mitja Margon: “Za vse nas so bile OI tedaj sanje. Midva sva si zadala za cilj nastop na SP v Braziliji 1996, kjer so se delile olimpijske norme. V internih kvalifikacijah jeseni 1995 se je pokazalo, da bistveno odstopava od slovenske konkurence, v kateri je bilo kar nekaj uspešnih posadk: Matjaž Antonaz - Davor Glavina, Peter Podunovac je jadral z Mitjo Petričem, Branko Brčin s Peganom. Tedaj je najmanj deset posadk v razredu 470 redno treniralo in tekmovalo, a sva od 15 kriterijskih regat 13-krat zmagala in dvakrat bila druga. Preskok pa je bil v tem, da sva bila midva edina, ki sva jadranju posvetila vse. Tako sva se tudi na SP edina od Slovencev uvrstila v finalno skupino in s 16. mestom dosegla olimpijsko normo.”

Tomaž Čopi: “Nato se nama je začelo dogajati, šla sva iz tekmovanja v tekmovanje. Poklicala sva Mitjo Kosmino, pa Janka Kosmino, ki je bil tedaj predsednik zveze, ministrstvo ... Ena izmed ključnih zadev je bila zaposlitev na ministrstvu. Zgodila se nama je na stopnicah iz letala, ko sva prišla iz Atlante. Marko Ilešič, vodja slovenske odprave, naju je prepričeval, da naj vztrajava do Sydneya in da bo uredil vse potrebno za državno službo. Tako sva vsak mesec dobivala plačo in lahko sva garala le za jadranje. Druga bistvena odločitev je bila, da sva okoli naju postavila ekipo strokovnjakov. Zbrala sva istomisleče, tudi Vesno Deklevo, Sama Potokarja in resno smo se lotiti jadranja. Oba, oziroma vsi štirje, smo podobno gledali na zadeve, predvsem pa v jadranju nismo imeli staršev.”

> S celostnim pogledom sta prinesla novost v slovensko jadranje, saj je bilo predtem vse bolj prepuščeno improvizaciji. Od koga ste prevzeli ta način?

Mitja Margon: “Od nikogar, to je bila povsem najina pobuda. Pomagal nama je Marko Kocjančič, ki nama je predlagal Igorja Žerjala za trenerja za telesno pripravo. Nato smo začeli delati s športnim psihologom Matejem Tuškom, po OI v Atlanti pa smo postavili celo ekipo. Vse sva podredila jadranju: bila sva vsak dan na morju; imela sva po tri treninge na dan. Mislim, da tudi na svetovni ravni vsaj v našem razredu ni bilo posadke, ki bi delala tako intenzivno na takšen način.”

> Kateri plov ali regata ali tekmovanje vam je najbolj ostal v spominu?

Mitja Margon: “Sredozemske igre v Bariju leta 1997, ko sva prvič osvojila zlato medaljo. Do tedaj se nikoli ni zgodilo, da bi kakšen slovenski jadralec zmagal na velikem tekmovanju. To je bil velik preskok tudi v samozavesti, saj sva oba dobila potrditev, da je uspeh možen in da dobro delava, kar nama je dalo še dodatnega zagona. Tudi regata v Braziliji, kjer sva se prvič uvrstila na OI, je ključna.”

> Nadaljevanje je znano. Sledile so medalje na evropskih in svetovnih prvenstvih, vrhunske uvrstitve na prvokategornih regatah, a prav zaradi teh ste imeli na olimpijskih igrah v Sydneyu velika pričakovanja.

Tomaž Čopi: “Priznam, olimpijska medalja je ostala neuresničena želja. Tako pač je, saj me je ta cilj tudi gnal naprej. No, je pa zato Vasilij Žbogar nato osvojil dve olimpijski medalji. Jaz sem zanj izjemno zadovoljen, čeprav je marsikdo napovedoval, da bom kot predsednik strokovnega sveta pri JZS delal proti njemu. Le zakaj: pred Vaskotom kapo dol! Imel sem kakšno vojno z njegovim očetom, ampak nikoli z Vasilijem. Kar je on naredil, sem si jaz želel v Sydneyu. Priznam, da sem imel hude boje sam s sabo, da sem sploh šel na podelitev Vasilijeve medalje v Atenah. Zdaj pa s tem nimam več problemov, želim mu vse najboljše.”

> Ampak pod črto: ste zadovoljni s svojo športno kariero?

Tomaž Čopi: “Ja, seveda sem. Bila sva v svetovnem vrhu, jadranje mi je ogromno dalo. Manjka pa ta pika na i, medalja z olimpijskih iger.”

> Bi se tiste sydneyske regate lotila kaj drugače?

Tomaž Čopi: “Ja, zamenjala bi vreme. V Sydneyu ni bilo tako, kot sva si želela. Če bi bile razmere običajne, bi zagotovo osvojila medaljo. Sicer pa ne bi ničesar spremenil, vse bi naredil isto.”

Mitja Margon: “Morda je ravno velika želja botrovala, da prvi dan v Sydneyu psihično nisva zdržala oziroma nisva znala prenesti pritiska na pravilen način. Pred OI nama je neurje poškodovalo jambor in jadrnico, ampak to ni opravičilo. A ne bi rekel, da sva zato prikrajšana, saj sva prav zaradi tega še danes povezana z jadranjem. Če bi osvojila olimpijsko medaljo, bi zadeve morda šle drugačno pot. Je pač tako moralo biti!”

> Najbrž sta pogosto prišla navzkriž z mnenji. Kako sta reševala te konflikte?

Tomaž Čopi: “Na morju sva vedela, kdo je zadolžen za kaj. Večkrat sva se poslala nekam, odvisno pa je bilo od intenzitete problema. Včasih sva po regati odšla vsak v svojo stran in ves teden nisva želela vedeti drug za drugega. Ampak to ni nič nenavadnega. Vsak se malo povleče nazaj in iz tega poskušava izluščiti najboljšo stvar in korist za oba. Vsak ima po svoje prav. V poslu je bistveno lažje, ker so tudi drugi ljudje zraven. V Sloveniji izpred nekaj let bi tudi midva najbrž imela več uspeha v poslu, v krizi pa se ljudje morajo odreči kakšnim zadevam, brez katerih lahko tudi preživijo, in to je navtika, kar nas tepe.”

> Kaj počnete zdaj?

Tomaž Čopi: “Vse, kar delam, je povezano z jadranjem. Pet enotedenskih regat na leto naredim z ekipo RC 44, ki jo vodi Rus Vladimir Prosihin. Treniram posadko Tina Mrak-Veronika Macarol, sem lastnik podjetja Sailing point, član izvršnega odbora JK Pirat, pa strokovnega sveta JZS in si poskušam na novo urediti življenje.”

Mitja Margon: “Vpet sem v jadranje. Bil sem trener, soorganizator regat, tudi funkcionar, poslovno sem povezan z jadranjem. Jadram na Niki RC 44, ta tip jadrnice tudi servisiram in dobavljam opremo. Sicer sem zaposlen pri najboljšem podjetju za jadralno opremo na svetu Harken, pri katerem sem področni vodja prodaje za jadransko obalo. Do Londona 2012 sem treniral posadko Tina Mrak - Teja Černe, sedaj pa z nasveti in tudi opremo pomagam mladim jadralcem.”

> Sta Mrakova in Macarolova iz podobnega testa kot Čopi in Margon?

Tomaž Čopi: “Ne, ampak sta bolj podobna Vesni Deklevi in Vasiliju Žbogarju. Onidve sta bili perspektivni, zdaj pa počasi lezeta v vrhunskost. Upam, da bosta zdržali, da si bosta upali in ju ne bo strah.”

DENIS SABADIN

---