Ni smel na olimpijske igre

Plavalec na dolge proge Luca Vivoda je prejel štafeto iz rok kolege Aljoše Pribca. 24-letni Koprčan se je kot najstnik aktivno ukvarjal s plavanjem, bil je na pragu olimpijskih iger, potem pa je (pre)zgodaj prešel med rekreativce.

> Zadnjič vam je Aljoša Pribac predal štafeto z vprašanjem, ali bi se po daljšem času znova udeležili maratona?

“Načeloma se držim reda in treniram vsak dan, toda včasih je potrebno doma postoriti tudi kaj drugega, včasih pa se mi enostavno ne da, plavam namreč le za svojo dušo. Na žalost se zaradi različnih obveznosti ne morem uskladiti z Aljošo in Andrejem Pribcem. Aljoši pa sem malo za šalo že odgovoril in mu dejal, da bo maratonov vsaj za prste ene roke.”

> Ko ste bili mlajši, ste sodelovali tudi na plavalnih na tekmah evropskega in svetovnega pokala. Kako ste se prebili tja?

“Začelo se je na plavalnem mitingu na bazenu v Radovljici, ko je moj trener Vedran Žagar vprašal, kdo bi plaval na petkilometrski razdalji. Javil sem se in se odločil, da poskusim. In šlo mi je dobro. Sledila je ponudba vodstva reprezentance, da bi plaval maratone evropskega pokala. Prepričali so me, ko so mi rekli, da bom videl Pariz in Barcelono, saj sem tedaj imel 16 let. Nato sem vztrajal do 19. leta, vmes se je pojavila tudi priložnost za odhod na olimpijske igre v Pekingu, a malo po moji, malo po krivdi drugih, iz tega ni bilo nič.”

> Kaj se je pravzaprav zgodilo?

“Moji starši doma večkrat pripravijo piknike in povabijo prijatelje. Tako so občasno prišli tudi plavalni trenerji z raznih koncev Slovenije. Na enem teh piknikov je trener iz PK Zvezda Kranj Igor Veličkovič čisto resno vprašal, ali se kaj pripravljam za olimpijske igre. Najprej smo ga debelo pogledali, potem smo bili šokirani, saj se je izkazalo, da bi dejansko potreboval le še dva ali tri nastope na desetkilometrskih mednarodnih tekmah in zbral bi dovolj točk za izpolnitev slovenske norme za odhod v Peking.”

> Ni bila vmes tudi kakšna dodatna norma mednarodnega olimpijskega komiteja?

“Ne. Med sezono si moral nastopiti na najmanj petih maratonih dolžine deset kilometrov, se uvrstiti med prvih petnajst ali dvajset, s tem si dobival točke. Ko si zbral dovolj točk, si izpolnil normo - nekaj podobnega kot nabiranje Fis točk pri alpskem smučanju. V tisti sezoni sem že nastopil na petih maratonih in se na treh ali štirih uvrstil med prvih dvajset, zato bi na zadnjih treh zagotovo izpolnil normo.”

> Pravite, da so v klubu vedeli za to izjemno priložnost, pa vas niso prijavili na te ključne tekme. Kako ste reagirali in kakšen je bil odziv?

“Nisem reagiral, ker sem se odločil, da počakam, kaj mi bo povedal trener. V klubu pa so se obnašali, kot da o vsem skupaj ne vedo nič. Kasneje smo po ovinkih izvrtali, da naj bi bil za družini Markič in Žagar baje prehud udarec, da bi si Luca Vivoda zagotovil odhod na olimpijske igre, medtem ko toliko opevani Matjaž Markič še ni imel izpolnjene norme.”

> Ali ni bolj verjetno, da je šlo le za splet nesrečnih okoliščin, da je nekdo kaj spregledal?

“Ne, ni. V klub so poklicali tudi s Plavalne zveze Slovenije, prav zato, da jih posebej opozorijo na to priložnost.”

> Ali bi se, če bi seveda imeli primerno materialno zaledje, danes lahko vrnil k aktivnemu nastopanju?

“Zelo težko. Če bi imel na voljo udobno materialno zaledje, bi se s kom dogovoril za treniranje in nato bi poskusil. Idealno bi bilo, če bi vsak dan zjutraj in popoldan plaval po dve uri. Toda če se lotiš česa takega, potem moraš izklopiti vse - ni družbe, ni zabav, samo trening.”

Komu predajate štafeto in s kakšnim vprašanjem?

“Odločil sem se za bivšo igralko namiznega tenisa Majo Grizelj . Zanima me, če spremlja rezultate svojega nekdanjega kluba Arrigonija in če tudi ona razmišlja o vrnitvi med aktivne športnike?”

SANDI JERMAN

---