Mejnik za OI 2016 je visoko postavljen

Tanja Žakelj je bila ob razglasitvi izbora Naš Športnik v Proseku vidno presenečena. Letos najuspešnejša primorska olimpijka ni ravno vajena soja odrskih luči in velike medijske pozornosti, ki pa si jo je z garanjem in rezultati povsem zaslužila.

Življenjska in športna pot Tanje Žakelj se je začela na Ledinah nad Idrijo - na visoki planoti, do katere (posebej v snežnih razmerah) vodi cesta, ki ni za začetnike. Vse (od šole, trgovine, zdravnika) je daleč in za udobnejše življenje so ljudje v teh krajih navajeni marsikaj narediti sami.

Te okoliščine so ob podpori družine in nadarjenosti pripeljale Tanjo Žakelj med drugim do letošnjega zaključnega računa, s katerim je bila v našem pogovoru zadovoljna:

“Pred sezono nisem ciljala tako visoko, kot je deseto mesto na olimpijskih igrah, saj na nobeni veliki tekmi pred tem letos nisem bila dovolj dobra. Res sem vesela, da sem začetniško srečo v Londonu tako dobro izkoristila. Deseto mesto pomeni visok mejnik za naslednje olimpijske igre.”

> Kako boste preživeli vstop v novo leto?

“Nič posebnega ne bo. Že tradicionalno se družina zbere doma. Naredili si bomo ognjemet in se dobro imeli. Tudi sicer nameravam v prvih mesecih novega leta precej več časa prebiti doma, ker so letos prve pomembne tekme šele maja, do tedaj bi pa rada naredila čim več za dokončanje študija kemijskega inženirstva.”

>Prestopni rok ta čas ni le v nogometu, temveč tudi pri vas. Kako kaže?

“Od turškega Salcana sem se poslovila, ker - z izjemo podpore s kolesarskim materialom - ostalo ni teklo tako, kot smo se dogovorili. Pozna se, da je kriza povsod, klubi pa imajo vse manj denarja. Novega primernega kluba ni lahko najti. Moje iskanje je, ob pomoči agenta, osredotočeno na Italijo, predvsem na Južno Tirolsko, kjer so znani po dobri organizaciji, dobrih dirkah in koledarju, ki mi ustreza.”

>Kako gledate na turško izkušnjo?

“Ni mi žal. Če sem želela napredovati, sem pač morala narediti korak od amaterskega pristopa v domačem črnovrškem klubu v profesionalno ekipo. Pridobila sem pomembne izkušnje in vem, kako bo treba nadaljevati. Ob tem sem še toliko bolj vesela, da sem se vendarle dobro pripravila na olimpijske igre, kjer sem bila že prvič uspešna.”

>Brez ekipe bo verjetno težje organizirati priprave. Kako se boste znašli?

“Nič ne bo narobe. Letos vendarle ni olimpijsko leto. Najpomembnejše tekme sezone se začnejo junija, vrhunca sta poletno evropsko in svetovno prvenstvo. Zato se zdaj ne mudi s specialnimi pripravami. Vse, kar je treba, si bom organizirala v bližini doma in obenem skušala narediti še pet manjkajočih izpitov ter se lotiti diplome. V zgodnjem pripravljalnem obdobju je celo koristno, da se preizkusiš v kakšnem drugem športu. V mojem primeru sta to klasičen tek na daljše razdalje po naravi in tek na smučeh. Ob tem so priprave doma še poceni. Če bo premrzlo, se lahko zapeljem v slovensko Istro, za motivacijo pa se dogovorim za skupen trening s kolesarji, ki so prosti in jim to ustreza, saj se vsi poznamo.”

> Na ljubljanskem cestnem teku na 10 kilometrov ste premagali vse atletinje. Ali bi se pomerili tudi na državnem prvenstvu?

“Ne. To jemljem le za popestritev treninga. Še vedno mi je izziv le gorsko kolesarstvo. Vse ostalo je dopolnilo. Če bi želela biti v vrhu dolgih tekov, bi morala imeti pač drugačen trening.”

>Koliko kilometrov letno prevozite na kolesu?

“Tega podatka nimam, pa tudi povedal ne bi kaj dosti, ker gredo v kolesarskem krosu zaradi terenske vožnje kilometri počasi. Bolj pomembna dejavnika sta količina in obremenitev. Približno štiri ure na dan je že treba trenirat, a se s tem ne mučim. V gorskem kolesarstvu uživam v vsakem trenutku.”

>Kaj pa padci?

“Res je, da so sestavni del tega športa. Proge so vedno težje, saj gledalci želijo spektakel, žrtve smo pa kolesarji, vendar v minuli sezoni z izjemo modric ni bilo hujšega. Treba je imeti nekaj sreče, saj je na tekmah zaradi teže zaščitna oprema minimalna, si pa z njo izdatneje pomagam na treningih, kjer uporabljam tudi bolje vzmeteno kolo.”

>Kje bodo vrhunci letošnje sezone?

“Koledarja si nisem še natančno ogledala. Ker bo prvi del sezone kombiniran s študijem, bom začela spomladi postopno- z dirkami prve kategorije UCI v Italiji in po tem s svetovnim pokalom. Če bo vse v redu, bom v pravi formi za evropsko in nato za svetovno prvenstvo. Posebej si želim, da bi zadovoljila svoje številne navijače na evropskem prvenstvu, ki bo zanje razmeroma blizu, v Bernu. Svetovno bo pač v oddaljeni Južni Afriki. Na dirkah po Evropi me v velikem številu spremljajo. Tudi v Londonu je bilo tako. Praktično se v okviru gasilskega društva, ki je glavno v našem kraju, organizira v navijaško skupino cela vas.”

>Kako vaši uspehi vplivajo na razvoj kolesarstva na Idrijskem?

“Opažam, da se ljudje več rekreirajo na kolesih. Ne vem pa, koliko to vpliva na mlade, da bi se odločili trenirati. Klub je sicer blizu v Idriji in sama se mladim tam včasih pridružim na treningu. Vsak mora sam odkriti talent in ga izbrusiti. Mora te izjemno veseliti, da se podaš na pot, kakršna je bila moja. Imeti moraš koga, ki ti odpre vrata. Mene so odkrili športni pedagogi na idrijski gimnaziji. Brez njihovih poznanstev v kolesarstvu moja pot verjetno ne bi bila takšna, kot se je nato razvila, seveda pa vsega skupaj tudi ne bi bilo brez izjemne podpore družine. Dosti stvari se mora ujeti, da ti uspe. Pri nas na področju odkrivanja in dela s talenti ni dovolj sistematičnega dela zvez. Če bo kdo potrkal pri meni, ga bom znala usmeriti. Rada bi delila svoje znanje, prvi korak mora pa vsak sam narediti.”

>Kdaj pa bo na Ledinah kakšna dirka?

“Gričev in zagnanosti ljudi imamo dovolj, je pa za organizacijo dirk v krosu težko pridobiti dovoljenja. Na vasi se pogovarjamo o raznih zamislih, ki so lažje izvedljive. Morda bo kakšen rekreativni vzpon, sprint ali cestni kronometer. Pri takšnih dirkah je pomembna množičnost. Tekmovalcev v krosu je v Sloveniji malo. Veliko startov in startnin pomeni odmevnost, pa tudi finančno bolj sprejemljiv zalogaj za organizatorje, ki bi sicer težko pokrili stroške.”

IGOR MUŠIČ

---