Matic Obid je preplezal prvenstveno smer v venezuelski divjini

Konec januarja se je z enomesečne odprave v venezuelske Ande vrnil novogoriški alpinist Matic Obid, ki je s celjskim soplezalcem Luko Kranjcem premagal sedem težkih skalnih smeri v pogorju Acopan.

Matic Obid med plezanjem v steni Acopana Foto: Matic Obid
Matic Obid med plezanjem v steni Acopana Foto: Matic Obid

ACOPAN > Andsko pogorje Acopan (do 2200 m visoko) na pragozdnem jugozahodu Venezuele je bilo tri januarske tedne drugi dom za člana Alpinističnega odseka Nova Gorica (nekoč kajakaša Soških elektrarn), 24-letnega Matica Obida in celjskega plezalca Luke Kranjca. Do praga civilizacije (zadnja cesta se konča dobrih 200 kilometrov od baznega tabora na 1500 metrih) sta mlada alpinista spremljala izkušena venezuelska popotnika, celjska zakonca AndrejGrmovšek in Tanja Grmovšek, po tem pa sta se fanta morala znajti sama.

Kljub velikim razlikam - tako v načinu plezanja, kot v naravnem okolju in v navadah ljudi- sta plezalski načrt celo presegla, je ob vrnitvi povedal Matic: “Na začetku sva bila kar nekoliko v negotovosti, saj se v tem koncu Andov malo pleza in je bilo malo podatkov, pa tudi vreme je kar zahtevno. Ves čas je bilo vlažno in okoli 30 stopinj, brez neviht pa so minili le štirje dnevi. Po drugi strani nas je prav težavna previsnost sten dokaj dobro varovala pred pretirano mokroto, pa tudi kakovost tamkajšnjega kamna - peščenjaka, je v glavnem omogočala dobro plezanje. Tako sva zmogla kar 7 smeri z višinskimi razlikami od 200 do 700 metrov.”

Posebej zahtevni sta bili dve smeri. Slovenca sta kot prva preplezala smer, poimenovano Miss Acopan, z višinsko razliko 250 metrov, opravila pa sta tudi prvo ponovitev najdaljše smeri v steni s 700 metri višinske razlike. Obe imata visoko oceno 7 B, pri drugi pa je treba težavnosti dodati še logistično zahtevnost, poudarja Matic: “Ker je plezanje trajalo polna dva dneva s prenočevanjem, je bilo treba ob vsej opremi za varovanje in bivakiranje vzeti s sabo še dovolj hrane, vode in vrvi za dolg in zahteven spust z velikim številom prečenj. Tako sva morala za sabo vleči še 20 kilogramov tovora.”

Poseben izziv za oba plezalca je bilo okolje, ki je bilo za Evropejca zahtevnejše od tistega, ki ga alpinisti poznajo iz turistično že dodobra opremljenih perujskih Andov. Matic pojasnjuje: “V venezuelskih Andih se malo pleza, kar še posebej velja za Acopan. Zato tam ni nikakršne sodobne infrastrukture. Letalo nas je odložilo na travniku ob taboru indijanskega plemena z okoli 50 prebivalci, kjer seveda ni ne telefona, ne interneta, še manj pa trgovin. Ker je bil satelitski telefon za naju predrag, sva tako bila tri tedne praktično odrezana od sveta. Najbližji ljudje so bili ti Indijanci dve uri hoda od najinega baznega tabora. Med njimi sva najela tri nosače. Sporazumevali smo se manj s španščino in bolj s kretnjami. Sicer so bili prijazni. Tako sva med njimi preživela tudi tradicionalno praznovanje novega leta.”

Po izkušnjah primorskega alpinista je sicer Venezuela - z izjemo kriminala in revščine polne prestolnice - poceni (to posebej velja za gorivo in prevoze) in dokaj varna dežela.

IGOR MUŠIČ


Najbolj brano