Maraton je tudi v glavi

Štafeta se je iz gorskega kolesarstva preselila v gorski tek. Tanja Žakelj jo je predala Mateji Kosovelj, ki ima po športnih dosežkih za sabo najboljšo sezono doslej. Tekmovalne ambicije pa goji tudi v maratonu.

Pred dvema letoma je v Padovi za tri sekunde zaostala za olimpijsko B normo v najdaljši atletski disciplini. To je bil njen sploh prvi maraton v karieri. Lani je najuspešnejšo sezono v gorskem teku kronala z bronasto medaljo na evropskem prvenstvu (EP) v Bolgariji, četrtim mestom na svetovnem prvenstvu (SP) na Poljskem in zmago v skupnem seštevku svetovnega pokala. Zato se vprašanje 26-letni Novogoričanki Mateji Kosovelj, ki ji ga je zastavila predhodna sogovornica, ponuja kar samo od sebe: ali bo ostala zvesta gorskemu teku ali pa se bo usmerila predvsem v doseganje olimpijske norme v maratonu?

“Še naprej bom poskušala usklajevati obe disciplini, ki se ne izključujeta. Sezono sem nameravala odpreti z maratonom v Milanu 6. aprila, a sta mi načrte prekrižali bolezen in manjša poškodba. Januarja in februarja sem se odlično pripravljala. Z bratom Mitjo , očetom-trenerjem Edvinom Kosoveljem in še enim tekmovalcem Rokom Bratino sem se že tretje leto zapovrstjo nekaj dni mudila na Portugalskem, kjer smo v prijetnem ozračju postavili čvrste temelje. Dobre občutke in pripravljenost so zamajale nevšečnosti v marcu. Enotedenski izpad treninga lahko pomeni velik primanjkljaj, ko se približuješ optimalni formi, zato se še nisem odločila, ali bom sezono začela s spomladanskim maratonom.”

> Kakšen je bil sicer občutek, ko ste pretekli prvi maraton?

“Prav dober. Za maraton je značilno, da si v zadnjih desetih kilometrih izmučen, moje počutje pa je bilo takšno, da sem se že ob prihodu na cilj veselila naslednjega maratona. Lani sem v zahtevnih razmerah tekla v Trstu, a to je še ena dobrodošla izkušnja za naprej.”

> In kaj vas čaka v letošnji sezoni?

“Konec maja se bo začela sezona v gorskem teku z dvema vrhuncema, EP, ki bo v začetku julija v Franciji, in septembrskim SP v Italiji kot mojim glavnim izzivom. SP bo letos navkreber, ki mi bolj leži kot disciplina gor-dol. Konkurenca je približno enakovredna. Morda je še nekoliko večja navkreber, kjer pa se tudi sama počutim močnejšo in bolj samozavestno. Sicer ni velike razlike med evropsko in svetovno konkurenco. Temnopoltih atletinj je le za vzorec, za razliko od moških, kjer imajo Afričani že pomembne vloge. Na SP še nimam medalje, pustimo se presenetiti. Proge sicer ne poznam, a doslej imam iz Italije dobre izkušnje. Tudi sicer je večina mednarodnih tekem z izjemo Šmarne gore navkreber, kar mi leži. Na EP v disciplini gor-dol se želim uvrstiti med deseterico. Glavna želja pa je povezana z zdravjem oziroma dobrim počutjem.”

> Kaj pa sezona v maratonu?

“Letos sem imela v načrtu dva, enega spomladi, enega jeseni. Sicer pa rabim še nekaj let, da dobim v noge potrebno kilometrino za maraton. Postopnost je pomembna, v nasprotnem lahko hitro pride do poškodbe ali bolezni. Ne želim prehitevati dogodkov. Za maraton bo čas tudi v naslednjem olimpijskem ciklusu. Sicer pa nameravam še nekaj časa vztrajati tudi v gorskem teku, za katerega se posebej pripravljam pred kakšnim velikim tekmovanjem. Sicer pa veliko pozornosti posvečam hitrosti, ki je v gorskem teku vse pomembnejši dejavnik. Kakšno tekmo bom na najdaljših razdaljah 5.000 in 10.000 metrov odtekla tudi na stezi.”

> Že vrsto let ste članica Športnega društva Nanos. Kakšna je zastopanost gorskih tekačev?

“Smo kar številčni in tudi zelo dobra druščina. Baza se je razširila, precej je tudi rekreativnih tekačev.”

> Komu predajate štafeto?

“Idrijskemu gorskemu tekaču Joštu Lapajnetu . Vprašala bi ga, kakšne so njegove želje po prestopu v člansko konkurenco, ali ga morda vlečejo tudi ravninski teki?” ALEŠ SORTA

---