Karate je za vse generacije

Solkanec Blaž Catelani, 34-letni karateist KK Sakura iz Šempetra, je kot deček treniral judo, smučanje in nato kajakaštvo, kjer je prišel v kadetski državni vrh. Največ, osmo mesto na članskem EP, je dosegel v karateju.

Blažu Catelaniju je štafeto predal gorski kolesar Saša Merljak. Uvodoma ga je vprašal, zakaj se je preizkusil v tako številnih športih.

“Smučanje sem imel v družini, ker je bil oče trener. Osnov tekmovalnega vijuganja sem se naučil doma in v SK Lokve, tekmoval pa sem v glavnem na Primorskem. Ker smo pri nas daleč od smučišč, bi bilo potrebno za ohranjanje konkurenčnosti vložiti ogromno denarja, kar doma nismo zmogli, zato sem se tekmovanjem po nekaj letih odrekel. Ker so me zanimale borilne veščine in ker sem bil rad v naravi, sem v osnovni šoli treniral še judo in veslanje na divjih vodah pri klubu Soške elektrarne.”

>Spominjam se, da ste bili tam kar uspešni. Zakaj ste se nato preselili v karate?

“Res je. V klubu se je kvalitetno treniralo z odlično generacijo. Sam sem kot pionir in kadet v kanuju veslal hkrati s kasnejšima šampionoma Primožem Suličem in Dejanom Stevanovičem. V tej zasedbi smo postali ekipni kadetski državni prvaki v slalomu, posamično pa sem segel do tretjega mesta. Verjetno bi šlo še naprej, vendar so pač prišla nemirna najstniška srednješolska leta, med katerimi sem se želel poskusiti v številnih dejavnosti, predvsem pa to početi v družbi, ki mi je všeč. Ta me je najprej pripeljala ju-jitsu, kot mladinca pa v karate.”

>Kako vam je kljub poznemu začetku treninga uspelo priti v reprezentanco?

“Poznalo se je, da sem osnove borilnih veščin vendarle spoznal kot osnovnošolec pri judu, kmalu po prihodu v Karate klub Sakura pa sem dobil odličnega trenerja Stojana Šestana. Nekaj nadarjenosti, veselje do tega športa, dobro vodenje in pet let trdega vztrajnega dela so pripeljali do kasnejših dosežkov. Kot mladinec sem se predvsem učil, tekmovalno pa sem se začel uveljavljati v članski konkurenci.”

>Kaj štejete kot vrhunec kariere?

“Leta 2007 in 2009 sem bil osmi na evropskem prvenstvu v tradicionalnem karateju v katah, prej pa sem prišel tudi do državnega naslova v borbah.”

> Koliko še tekmujete?

“V zadnjem letu malo, saj so tu leta, družinske in delovne obveznosti, pa tudi želja, da bi znanje predajal mlajšim. Izobražujem na seminarjih v Italiji pri mojstru Shiraiu. Naredil sem izpite za črni pas 3. dan in za inštruktorja. Sedaj predvsem delam z mladimi, tekmujem pa le na ekipnih DP in na nekaterih turnirjih.”

> Kje so posebnosti tradicionalnega karateja?

“Gre predvsem za to, da morajo biti udarci v borbah bistveno bolj kontrolirani kot pri športnem karateju. Polnega kontakta sploh ni. Če pride do poškodbe zaradi udarca, sledi kazen ali prekinitev borbe. Posebnost tega karateja je, da v borbah ni težnostnih kategorij, so pa starostne. Zaradi vsega tega je ta šport zelo primeren za vse starosti.”

> Kako ste lahko uspešni z višjim ali močnejšim tekmecem?

“Težko, vendar je mogoče. Zelo redko je višji borec hkrati tudi močnejši, hitrejši in bolj vzdržljiv. Nižji borec je pogosto močnejši, tehnično bolj podkovan, hitrejši in vztrajnejši. Veliko pomenijo znanje in izkušnje.”

> Zakaj karate ni olimpijski šport?

“Zato, ker v svetovnem karateju nikoli ni bilo dovolj enotnosti pri lobiranju. Imamo sicer glavno zvezo WKF, katere del je tudi KZS, a je še več drugih zvez. Konkurenca drugih borilnih športov je velika in nekateri so bili pač enotnejši in uspešnejši v boju za olimpijsko mesto, kjer so že judo, rokoborba, boks in tekwando.”

>Komu predajate štafeto?

“Mlademu koprskemu vaterpolistu Reneju Černeki, ki sem ga kot fantiča spoznal pri učenju karateja. Naj pove, zakaj se je preselil k vaterpolu in ali ga karate še veseli.”

IGOR MUŠIČ

---