Davor Marković, trener NK Železničar - Zvezda mu ni bila usojena

Trener nogometašev Železničarja iz Divače Davor Marković, nesojeni igralec Crvene zvezde, pripoveduje o svoji nogometni poti, usklajevanju družinskih in športnih obveznosti ter o ciljih divaškega kluba.

Napadalec Maribora in reprezentance Dalibor Volaš je štafeto predal nekdanjemu nogometašu in sedanjemu trenerju tretjeuvrščene ekipe lige MNZ Koper, Železničarja iz Divače, Davorju Markoviću. Sprašuje ga, kako usklajuje delo in družinske obveznosti, da mu ob tem s klubom uspevajo lepi rezultati v primorski ligi.

“Ni ravno enostavno usklajevati vse obveznosti, toda kar se mora, ni težko. Prioriteta je družina, ki ji namenjam večino časa, ostali del pa odpade na službene obveznosti in treninge z nogometaši. Za prijatelje in ostale dejavnosti pa časa večkrat preprosto zmanjka.”

>Kakšni so bili vaši nogometni začetki?

“Z nogometnimi treningi sem pričel v ranih letih v Kopru, kjer sem igral v otroških kategorijah in še kot kadet, nato pa sem mladinsko kategorijo odigral v Ankaranu. Večino članske kariere sem nosil dres kluba iz Ankarana, s katerim smo dosegali lepe rezultate, vmes pa sem se preselili tudi v Dekane. Nekaj mesecev sem bil tudi član kluba iz Novega mesta, ki je takrat, pod vodstvom izkušenega trenerskega mojstra Vladana Mladenovića, odlično nastopal v drugi ligi. Na žalost se je klub ravno takrat znašel v finančnih težavah, nastajale so velike zamude pri izplačilih, tako da sem se vrnil nazaj na Primorsko, klub pa je razpadel in strmoglavil v zadnjo ligo.”

>Že kot desetletni deček ste menda dobili ponudbo za prestop v slovito Crveno zvezdo.

“Res sem pri desetih letih dobil ponudbo beograjskega velikana, ki je takrat igral pomembno vlogo tudi v evropskem nogometnem prostoru. Vodstvo beograjskega kluba je želelo, da prestopim v njihove otroške selekcije, vendar oče ponudbe ni sprejel, saj je imel službo v Kopru. Bil sem seveda premlad, da bi se sam preselil v Beograd, saj v klubu očetu niso nameravali priskrbeti službe. Sam kot otrok seveda nisem dojemal celotne zadeve, tako da se s tem niti nisem preveč obremenjeval, bil sem pa tudi zelo navezan na starše. Vse je prišlo zelo spontano in kaže, da mi je bilo tako pač usojeno.”

>Kako ste zadovoljni z delom v divaškem klubu?

“Klub nima nekih posebnih ciljev, vendar želimo zadržati uvrstitev v zgornjem delu lestvice. Težko je razmišljati o nastopanju v tretji ligi, saj se vsi skupaj zavedamo, da bi to zahtevalo precej višji sponzorski finančni vložek. To sodi med naloge vodstva kluba, ki se zelo trudi pri organizaciji. Brez prizadevanj predsednika kluba bi bila situacija še veliko težja. Pohvaliti moram tudi vse igralce in ostale člane uprave kluba, pa tudi navijaško skupino Ultras Divača, ki je naš dvanajsti igralec. Mislim, da se vsi klubi v ligi MNZ Koper srečujemo s podobnimi težavami, prioriteta klubov pa je, da zainteresiranim igralcem omogočijo nastopanje na primerni ravni.”

>Se v klubu posvečate tudi mladim selekcijam?

“Mlajše selekcije so organizirane na kar primerni ravni, razen mladinske selekcije, saj je pri mladostnikih vse manj zanimanja za organiziran šport. Na žalost so trenutno prioriteta računalniki, videoigrice in druge vrste zabave, tako da se vse manj mladih odloča za šport, za razliko od mojih mladih let, ko smo se nogometu posvečali z ljubeznijo.”

>Kakšni pa so vaši osebni trenerski cilji?

“Trenutno si želim, da bi moja ekipa igrala atraktiven nogomet, ki bi na naše tekme privabljal gledalce in vzbudil zanimanje za nogomet v naši občini. Moj končni trenerski cilj pa je treniranje tujih klubov, morda v Angliji, ko bodo otroci starejši.”

>Komu predajate štafeto?

“Vratarju našega kluba Dejanu Čoliću, ki ga sprašujem, kako je občutil rivalstvo med Sežano in Divačo, saj je nastopal za oba kluba, in kje se bolje počuti.”

SIMON MALJEVAC

---