Davkarji ne razumejo niti prostovoljcev, niti profesionalcev
Šport
23. 12. 2013, 15.14
Po tem, ko so se v začetku decembra iztekle regijske razprave, sta minuli teden nacionalni program športa za naslednje desetletje potrdila tudi državni strokovni svet za šport in skupščina Olimpijskega komiteja Slovenije. Državni zbor naj bi ga sprejel spomladi. Dobrih usmeritev v besedilu je veliko, rešitev za ustrezne finančno - davčne spodbude pa malo.
Odpri galerijo
Uroš Jug Foto: Igor Mušič
LJUBLJANA
> Športni delavci s Primorske so na besedilo Nacionalnega programa športa 2014 - 2023 dali pripombe na regijskem posvetu v Novi Gorici, kjer se jih je zbralo okoli 40. V veliki meri so bile upoštevane. Zataknilo se je le na finančnem ministrstvu. Program je zato predvsem seznam dobrih želja brez davčnih in postopkovnih olajšav. Usklajevanje programa se bo sicer, tudi s “financarji”, nadaljevalo skozi vladno proceduro.
Nacionalni program športa 2014 - 2023 je dokument, ki obsega 68 strani formata A4. V njem je poudarjen pomen športa za javno zdravje, prostovoljno delo, trajnostni razvoj in narodno identifikacijo. Program želi spodbuditi pozitivne trende. V prejšnjem 10-letnem obdobju je število športnih društev naraslo za 147 odstotkov. Število vrhunskih športnikov se je povečalo za 51 odstotkov, a so odraščali v bistveno bogatejših časih. Že proti koncu prejšnjega obdobja, ko se je začenjala kriza - je delež javnega denarja v družbenem brutto proizvodu padel iz 2,38 na 1,93, odstotka.
Kaj pravi teorija?
Nacionalni program predvideva uvedbo varuha športnikovih pravic. Število aktivnih odraslih naj bi se dvignilo na 70 odstotkov, število aktivnih tekmovalcev naj bi zvišali za tri odstotke in obdržali raven pri vrhunskih športnikih. Z javnimi financami bodo podprti celoletni programi interesnih dejavnosti v osnovnih šolah, posebno poglavje pa opredeljuje skrb za visoko raven izobraženosti tistih, ki delajo z mladimi.
Program več prostora namenja univerzitetnemu športu, ki pri nas zaostaja za zgledi v najbolj razvitih državah. Delež aktivnih študentov naj bi dosegel 50 odstotkov, za 20 odstotkov več pa naj bi bilo tekmovalcev. Poudarjena je povezava univerzitetnega z vrhunskim športom, kar je zaradi pomanjkanja sponzorskega denarja za profesionalni šport nujno. Predlagana je ustanovitev olimpijskega univerzitetnega športnega centra v Ljubljani, ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport pa je že dobilo nekaj evropskega denarja za financiranje delovne kariere športnikov svetovnega razreda po tekmovalni upokojitvi.
Ker je Slovenija po zmogljivost objektov na prebivalca na 24. mestu med 140 državami zajetimi v lanske mednarodne raziskave, program poudarja financiranje programov, ne pa gradnje. Poudarja, da je narava največja telovadnica, manjkajo pa konkretne pobude, kako olajšati izvajanje nekaterih športov v naravi, ki pa tam potrebujejo vsaj (so)naravne objekte. Tipični primer je gorsko kolesarstvo, ki se pri nas odvija večinoma na črno, v tujini pa znajo to lepo povezati z varstvom narave in s turizmom.
Osnova športa so prostovoljna društva, katerih programe na temelju povračila nujnih stroškov podpirajo občine in država. Društva vrhunskega in profesionalnega športa naj bi po novem programu poslovala v okviru gospodarskih družb - ločeno od prostovoljnih društev. Žal temu načelnemu stavku manjkajo ustrezna statusna zakonodaja z davčnimi olajšavami za društva, zasebne vlagatelje in za samostojne športne podjetnike ter poenostavitve postopkov.
Program zahteva, da v organih športa v lokalnih skupnostih sedi vsaj polovica športnih delavcev, predlaganih od občinskih športnih zvez. Javni viri naj bi za šport in rekreacijo na prebivalca postopno prispevali zahodnoevropskih sto evrov, na lokalni ravni pa 15 evrov.
Analiza nacionalnega programa športa v minulem desetletju kaže, da je povprečno gospodinjstvo letno za šport porabilo 308 evrov. Za športno udejstvovaje prebivalca je bilo letno namenjenih 75 evrov javnega denarja. S športom se je ukvarjalo 64 odstotkov odraslih, delež otrok v programih Zlati sonček in Krpan pa je presegel 87 odstotkov. Neplavalcev med 12-letniki je bilo le še 8 odstotkov. Število registriranih športnikov v tekmovanjih za DP je preseglo 122.000. Vrhunskih športnikov je bilo 1051, športnikov svetovnega razreda pa 131.
Praksa s teorijo le v daljnem sorodu
In kaj o nacionalnem programu menijo nekateri praktiki?
Predsednik ND Gorica Robert Vrtovec opozarja: “Država bi morala tako s financiranjem kot z davčno politiko podpreti šport mladih, kjer so učinki največji. Pri nas na primer trenira 450 nogometašev. Sedaj od občine dobimo približno petino denarja za mlajše selekcije, to pa je komaj dovolj za stroške objektov. Za preostanek se trudimo na različnih razpisih in pri pokroviteljih, ki pa so - tako kot društva - v primežu visokih davkov. Okolje za vlaganje pri nas ni prijazno. Z olajšavami bi v šport prišlo več zasebnega denarja, imeli bi več športnikov in ti so kasneje tudi dobri delavci. V sedanjih razmerah profesionalni šport zamira.”
Iz nekaterih regijskih razprav je razbrati, da bi bil skopo odmerjen javni denar bržkone precej učinkoviteje porabljen, če bi se vsi tekmovalni sistemi selekcij do 15. leta ob sodelovanju panožnih zvez vodili in financirali skozi šolski sistem. Sedaj je na tem področju ogromno dragega podvajanja, ki predvsem bremeni društva.
Po besedah sekretarja ŠZ N. Gorice Vojka Orla je ena svetlih točk nacionalnega programa zdravstveno varstvo: “Predlagano je, da se sistem rednih pregledov šolarjev in študentov združi s sistemom pregledov športnikov, vse skupaj pa naj se financira iz zdravstvene blagajne. Bo pa treba uskladiti standarde panožnih zvez.”
Nacionalni program sicer govori o prijaznem poslovnem okolju, a ga po besedah direktorja novogoriškega športnega zavoda Uroša Juga v znatni meri onemogočajo vedno nova davčna bremena: “Prihajajo le obremenitve. Kot zadnja je davek na nepremičnine. Samo v okviru našega zavoda bo tega davka naneslo za okoli 20.000 evrov. Tako bomo javnim financam praktično vrnili znesek, ki ga na letno kot zavod dobimo za programe šolskega športa mladih. V položaju, ko bodo praktično morala vračati javni denar, se bodo znašla tudi društva, ki imajo v lasti večje objekte, ob tem pa jih je že sedaj težko vzdrževati. Zato ni čudno, da bodo marsikje skušali objekte prekvalificirati v javno dobro.”
Predsednik novogoriške športne zveze Robert Müllner dodaja: “Program je upošteval nekatere nove okoliščine, kot je zloraba prepovedanih snovi in nujnost izobraževanja in osveščanja na tem področju. Program postavlja kot temelj prostovoljno delo. Pri nas je to zelo razvito in zato smo kot majhen narod v športu tako uspešni. En evro je v prostovoljnem športu trikrat oplemeniten, zato je vanj vredno vlagat javni denar in denar iz športnih iger na srečo. Tu pa ostaja odprto zatiranje nelojalne, predvsem tuje, konkurence, od koder ne prihajajo niti davki, niti povratni denar v šport.”
Predsednik Atletskega kluba Gorica Oliver Batagelj pogreša večji poudarek športnim prioritetam: “Posebej bi morali pomagati športom, ki lahko zajamemo zelo veliko otrok, kar je ključno za zdrav življenjski slog. Atletika je takšna, saj je v startu zelo poceni. Materialno zahtevnejših dvoranskih in tehničnih športov se bo namreč zaradi vse višjih vadnin udeleževalo vse manj otrok. V društvih bi si želeli še racionalnejšega sistema financiranja. Mi denar za objekte dobimo od občine, nato pa ga nakažemo športnemu zavodu. Ta plačilni promet bi se lahko urejal tam, od koder prihaja denar.”IGOR MUŠIČ