Daljava 187, pulz 188

Jaka Hvala iz Ponikev na Tolminskem sam pri 18 letih ne bi prišel v vrh smučarskih skakalcev brez požrtvovalnosti očeta in trenerja Gabrijela Hvale, ki mu je vse dni stal ob strani tudi na tekmah finala svetovnega pokala v Planici.

PLANICA> Pred natanko enim tednom, ko je komaj 18-letni Jaka Hvala iz Ponikev prvič poletel s planiške velikanke, je srce glasneje razbijalo celo podpisanemu poročevalcu, ki je poznal le številke (Jaka je pred tem skakal na napravah, ki so omogočale 60 metrov krajše skoke), ne pa občutkov. Te je dodobra spoznal Jakov oče in trener Gabrijel Hvala, ki jih je opisal takole:

“Ko sem stal na vrhu letalnice, se mi je zavrtel spomin nazaj na čas, ko je imel Jaka 11 let in sva bila prvič v Planici. Tedaj mi je rekel: Ko bom šel prvič tam z vrha, me boš ti pospremil, da ti bo težje kot meni. In res je bilo tako. Jaka je že v prvem poletu skočil 187 metrov daleč. Bil sem navdušen, vendar je bil moj pulz pred tem poletom gotovo najmanj 188.”

>Kako bi ocenili njegove prve polete?

“Bilo je daleč nad pričakovanji. Kot trener poznam statistiko. Takšni mladi fantje, ki gredo prvič na letalnico, pristanejo pri 150, morda 160 metrih, Jaka pa je že v prvem poskusu šel čez 180 metrov in postavil primorski rekord, v drugem poletu pa je že presegel 200-metrsko mejo. To je bil eden vrhuncev njegove kariere. Že s tem se je poplačal ves trud, ki sva ga skupaj vložila v to - pa tudi če bi jutri nehal.”

>Kakšna je bila pot od Ponikev do Planice?

“Jaka je prvič skočil pri sedmih letih. Dobro je napredoval in pri 14 letih sta postali naši 15- in 38-metrska skakalnica na Ponikvah premajhni, saj je bilo očitno, da je fant nadarjen in da potrebuje trening na večjih napravah.”

>Kako ste se znašli?

“Že v zadnjih dveh letih osnovne šole je bilo treba zagotoviti redne treninge na 70- in 90-metrskih skakalnicah. To je pomenilo, da sem za Jako letno naredil 18.000 kilometrov. Dvakrat ali trikrat na teden je bilo treba iti na trening v Beljak ali v Kranj, večino počitniškega časa pa smo preživeli na treningih v poljskih Zakopanih.”

Kakšen je bil vaš delovni dan v tistih časih?

“Zame in za Jako je bilo težko. On je moral zgodaj iz Ponikev k pouku na Most na Soči, jaz pa sem že ob dveh zjutraj odhajal v delavnico v Tolmin, da sem do desetih opravil svoje obveznosti, šel v šolo po Jako in ga peljal na trening. Naloge je delal kar med vožnjo. Kljub temu je bil odličnjak in tudi sedaj na kranjski ekonomski gimnaziji mu gre dobro. Brez odrekanja in delavnosti ni uspeha.”

>Kako kaže razvoju skokov na Ponikvah?

“Rezultati, ki jih je Jaka dosegel, so velika spodbuda za vse nas domačine, ki imamo radi skoke. Jaka bo kot mladinski svetovni podprvak in že prepoznaven skakalec članske reprezentance gotovo vzor in magnet za novo mladino. Prijavili smo se na razpis športne fundacije za obnovo skakalnic. Upam, da bomo uspešni in da bodo na posodobljenih napravah otroci lahko skakali celo leto.”

Kako boste zaključili sezono?

“Že sedaj vabim vse ljubitelje skokov na sprejem, ki ga Jaki v središču Ponikev, pred dvorano, domačini pripravljamo v soboto ob 17. uri. Veselili se bomo že zato, ker Jake doma nismo videli že dva meseca.”

IGOR MUŠIČ

---