Cilj: olimpijada v Riu

Kristjan Gregorič z Vogrskega je edini slovenski članski kolesar, ki se je povsem posvetil hitrostnemu sprinterskemu dirkanju na krožni stezi. Po tem, ko so se mu izmuznile olimpijske igre v Londonu in ko je ostal brez kluba, si je delodajalca našel v Nemčiji.

CHIEMNITZ > Pred lansko olimpijsko sezono si je 24-letni Kristjan Gregorič z svojimi dosežki na krožni stezi Sloveniji priboril 21. mesto na mednarodni lestvici UCI na 200 metrski progi. Ker je bilo v Londonu na voljo le 20 posamičnih mest po državah, je bil Gregorič le prva rezerva. Sezono mu zagrenil še razpad kluba Team Ceci Dream Bike iz Ascolija, a se je klavrno poletje razpletlo v dobro jesen in zimo, je povedal Gregorič: “Ker so pri enem od naših kolesarjev v Ascoliju odkrili prepovedana poživila, se je umaknil glavni pokrovitelj in ekipa je bila razpuščena. Na srečo mi je zastopnik hitro našel odličen nemški klub Team Erdgas 2012 iz Chiemnitza, kjer sem začel trenirati jeseni.”

Kristjan Gregorič v Sloveniji sploh ne more trenirati. Velodrom njegovega nekdanjega kluba, novomeške Adria Mobil, propada in ni več varen za članska tekmovanja. Velodrom v Kranju je primeren le za mlajše selekcije, oba pa sta na prostem, medtem ko je to v resnih kolesarskih državah dvoranski šport. Olimpijski velodrom ima krožno 250 - metrsko progo, široko 7,5 metra, nagib ovinkov pa se giblje med 45 in 75 odstotki. Končne hitrosti na 200 metrov presegajo 75 kilometrov na uro.

Gregorič je prišel v klub na nemško-poljski meji, v katerem so štirje olimpijci, na čelu z Robertom Forstemannom, ki je na OI zbral že pet odličij. Nenadoma znašel v eliti, kjer se je bilo težko prebiti v ekipo za tekme: ”V Nemčiji sem predvsem ogromno in dobro treniral ter bil rezerva na dirkah. Spoznal sem dodelan in zahteven nemški sistem treninga. Osredotočil sem se le na 200 metrov, keirin pa je ostal moja rezervna disciplina. S klubom smo se selili po nemških pripravljalnih centrih in dvoranah. Z vsakim tekmovalcem so delali po trije trenerji. Rezultat tega je napredek. Na 200 metrov sem čas izboljšal za pol sekunde in zdaj dosegam rezultate okoli 10,50. Ker finalisti velikih tekmovanj progo prevozijo v časih okoli 10,20, me čaka še veliko dela.”

Sicer utripa življenja v nekdanji vzhodni Nemčiji Kristjan ni kaj prida spoznal, ker je za naše razmere neprivlačno: ”Chiemnitz je izrazito industrijsko mesto. Je dokaj umazan in neprijazen. Zato ljudje, ko utegnejo, odhajajo na obrobje mesta in v Berlin, ki ni daleč. Sicer krize v Nemčiji ni kaj dosti čutiti in še vedno velja, da to, kar se dogovoriš, pravočasno plačajo.”

Ker brez tekem ni pravega motiva, se je Kristjan pred kratkim z nemškim delodajalcem dogovoril za posojo v Italijo: ”Nemci so me posodili v klub Fagnano Nuova iz Vareseja, na prvo tekmo s tem moštvom, na Sei Giorni Delle Rose v Piacenzi, kjer je bila konkurenca na ravni svetovnega pokala, pa sem odšel že prejšnji teden. Žal sem po tehničnih napakah v sprintu na 200 metrov obtičal v kvalifikacijah, v keirinu pa v repasažu. Pozna se, da sem izven tekmovalnega ritma, a zdaj imam pred sabo program tudi na tem področju in upam, da bom do oktobrskega EP v Litvi v primerni formi. Sicer je moj dolgoročni cilj, da se uvrstim na 200 metrsko tekmovanje na olimpijskih igrah v Rio de Janeiru 2016. Tedaj bom pri 27 letih ravno v najboljšem obdobju za vrhunske rezultate.”

Gregorič je s selitvijo po dogovoru z nemškim delodajalcem ostal finančno preskrbljen, pogodbo pa ima za ves olimpijski ciklus. Ob tem je še bliže domu, saj italijanska ekipa večino treningov opravi v Montichiariju, nedaleč od Verone, individualni program pa lahko Kristjan odpelje le pol ure vožnje od rodnega Vogrskega, na furlanskem velodromu San Giovanni v bližini Vidma. IGOR MUŠIČ


Najbolj brano