Štafeta: Lea Šantelj, odbojkarica

Štafeta ostaja v Postojni in na odbojkarskem parketu. Urban Česnik jo je predal Lei Šantelj, sošolki iz OŠ Miroslava Vilharja, ki prav tako igra v prvoligaški konkurenci in si šele tlakuje pot v člansko ekipo.

Igralka ljubljanskega Univerzitetnega odbojkarskega kluba Vital, 18-letna in 180 centimetrov visoka Postojnčanka Lea Šantelj, je dijakinja četrtega letnika Športne gimnazije Šiška v Ljubljani in starejša hčerka enega najboljših primorskih košarkarjev vseh časov Zlatka Šantlja - Roleta. Urban Česnik ji je postavil naslednje uvodno vprašanje.

>Ali nameravate na športnem področju dohiteti očeta?

“Očeta bom težko presegla, a pustimo se presenetiti. Vidi se, da sem podedovala njegove športne gene. Oče je sicer igral košarko tudi pri ljubljanskih Olimpiji in Slovanu ter v državni reprezentanci. Še vedno igra za veteranske ekipe in tekmuje tudi na svetovnih veteranskih prvenstvih za koprsko ekipo Zbogom pamet.”

>Ali je bilo težko zapustiti Postojno?

“Ne. Hitro po osnovni šoli sem se odločila za športno gimnazijo v Ljubljani, kjer je zdravstveno šolo že obiskoval starejši brat Luka. Prestolnica ni daleč. Konec tedna in kadar ni tekem, lahko hitro skočim domov.”

>Kakšna je bila vaša odbojkarska pot?

“Na postojnski OŠ Miroslava Vilharja smo med urami športne vzgoje veliko igrali odbojko. Nekaj časa je prav v naši dvorani igral domače tekme tudi ženski OK Epic. Za odbojko me je navdušil učitelj športne vzgoje Matej Rebec. Zanimivo, da je Matej iz Pivke, ki - tako kot Postojna - ni znana po odbojki. Opazil je mojo nadarjenost in me vključil v odbojkarski krožek, od tam pa sem se zaradi napredovanja preselila v najbližji klub, v Logatec. Tam sem igrala za mlajše selekcije, nato pa tudi za ekipo v članski drugi ligi. Odbojka je bila ob mojem prihodu v Logatec na visoki ravni. Klub je imel moško vrsto v prvi ligi, vodil pa jo je poklicni trener, Rus Oleg Gorbačov, ki je sodeloval tudi z nami mlajšimi.”

>Zakaj ste se preselil v UOK Vital?

“Vital je pravzaprav ekipa dijakinj in študentk na šolanju v Ljubljani, kjer sem tudi sama. Tam sem že poznala Tjašo Kotnik, hčerko nekdanjega košarkarskega reprezentanta Slavka Kotnika in enega najboljših očetovih prijateljev. V ekipi, ki jo vodi Dragan Salapura iz Pulja, je še nekaj znanih igralk, kot so dvojčici Jelena in Leda Strel Kosmač ter Petra Ropret. Z zavzeto vadbo nabiram izkušnje in napredujem v vseh elementih igre. Upam, da bo šlo v tem okolju tako še naprej, saj nameravam tudi po srednji šoli ostati v Ljubljani.”

>Na katerem igralnem mestu se najbolje znajdete?

“Igram na mestu korektorice in sem menjava za Tjašo Kotnik. Ker klub z izkušenejšimi igralkami želi uvrstitev med štiri najboljše, dobivam nekoliko manj priložnosti. Trenutno imamo po šestih tekmah štiri zmage. Mislim, da nam ne bo lahko, kajti za vrh se potegujejo še Koprčanke, Aliansa in Novogoričanke, Mariborčanke pa so kot najboljša slovenska ekipa razred zase.”

>Kako ste si uredili življenje v Ljubljani?

“Dobro. Dijaški dom, kjer živim, in šola, ki jo obiskujem, sta povsem blizu. Kar nekaj sošolcev in sošolk je v reprezentancah v različnih športih. Tu so košarkarji, odbojkarice, atleti in tudi že prvoligaški nogometaši, kot so Robert Berič, Matej Pučko in Matic Fink. Delovni dan povsem zapolnjujejo šola, učenje in trening. Konec tedna so večinoma tekme. Prostega časa skorajda ni. V minulih letih sem s soigralkami večkrat gledala tekme ACH Volleya v ligi prvakov.”

>Komu predajate štafeto?

“Ostala bi kar v družini, kjer smo vsi otroci športniki. Sestra Lana je odbojkarica, brata Luka in Leon pa sta košarkarja. Prav mlajšega Leona, ki igra za UKK Koper, sprašujem, ali bo morebiti on po Maticu Rebcu in Alekseju Nikoliću še en Postojnčan, ki bo zaigral za kadetsko košarkarsko reprezentanco Slovenije.”

BRANE FATUR

---