Komunikacije kot v Nepalu

Po desetletju igranja članske odbojke v domovini se je lanski sprejemalec kanalskega Salonita Andraž Paliska odločil za preizkus v tujini. Pot ga je kot prvega Slovenca zanesla v libijsko prvo ligo. Prve izkušnje so zmes gostoljubja, avantur in kaosa.

ZUWARA > Andraž Paliska seje po neuspešnih pogajanjih s slovenskimi klubi v želji, da ne opusti odbojke kot poklica, kljub slabemu varnostnemu slovesu Libije podal finančno zanimivi ponudbi naproti. Novi delodajalec, klub Al Jazeera, in mesto Zuwara ga doslej nista razočarala.

Odhod v neznano deželo s slabim medijskim slovesom in ločitev od družine sta na začetku prinesla kar nekaj nelagodja, vendar se je naš odbojkar kmalu prepričal, da ima Libija veliko, tudi prijaznih obrazov. Med mirne kraje sodi mesto Zuwara, kjer Andraž sedaj živi. To je obmorski ribiški kraj s 45.000 prebivalci, ki leži sto kilometrov zahodno od Tripolija.

Življenje ljudi tukaj in v mestih Sabrati, Surmanu, Zawiyu, Tripoli in Misrata, kjer smo doslej gostovali, poteka normalno. Občutka nevarnosti ni, čeprav je videti dosti orožja, za red v mojem mestu pa namesto policije skrbi neformalna skupina približno dvestotih ljudi, ki ji domačini pravijo verniki. Meščani so zelo odprti, prijazni in dobrosrčni. Veliko predelov je še razdejanih od vojne, vendar povsod postopno poteka obnova, pravi Paliska.”

Čeprav o libijski odbojki v Evropi ni kaj dosti znanega, vanjo tam v zadnjem času vlagajo kar precej denarja in primorski odbojkar je z razmerami dokaj zadovoljen: “Klub ima sedež, treninge in tekme v športni dvorani s tribunami za 2000 ljudi. V ekipi sva dva tujca, trener pa je Alžirec. Klub mi je našel stanovanje le nekaj minut hoda od dvorane in v bližini turške restavracije, kjer so nama s srbskim sostanovalcem in soigralcem uredili prehrano. Daljše prevoze opravim s klubskim avtobusom in z letalom, saj so prizorišča pripravljalnih tekem precej narazen. Minuli teden smo na primer gostovali v tunizijski prestolnici. Avto me prav nič ne mika, saj je promet avtomobilov brez tablic s šoferji brez izpitov kaotičen.” Primorski odbojkar ima doslej v Libiji športne izkušnje le iz pripravljalnih tekem. Štirimesečni boji dvanajstih prvoligašev se bodo namreč začeli šele 27. decembra. In kakšni so cilji? “Uprava pričakuje uvrstitev na četrto mesto. Favorita za prvaka sta Ahli Tripoli in Ahli Benghazi. Pričakujem, da bo liga kar kakovostna, saj so vsi klubi izkoristili pravico do angažiranja dveh tujcev. Doslej sem že srečal nekaj igralcev iz odbojkarsko razvitih držav - Srbije, Tunizije, Italije, Hrvaške, Bolgarije, in Kube.”

Edina zoprna neprijetnost so zelo slabe, nezanesljive in drage elektronske komunikacije. S temi je celo več težav kot z ustnimi - pa čeprav si z angleščino ni mogoče prav veliko pomagati, pojasnjuje Andraž: “Tukaj pravijo, da je po slabosti internetne povezave pred Libijo le Nepal. Pogosto tudi zmanjkuje elektrike. Pošiljanje elektronske pošte za Primorske novice je bil podvig, zato ob tej priložnost pozdravljam tudi ženo Saro, hčerko Lano, vse najbližje in prijatelje. Edina zanesljiva komunikacija je pogovor z domačini. So prijazni in iznajdljivi. Vedno najdeš način, da se dogovoriš - malo po angleško, iz dneva v dan pa več po arabsko. Učim se sproti, kar manjka, nadomestim z uporabo, rok in mimike. Če so blizu soigralci - domačini, z veseljem pomagajo. Tudi s prepoznavanjem pisave mi gre na boljše, saj angleških napisov skoraj ni.” IGOR MUŠIČ

---