“Borili se bomo za pokal”

Odbojkar Salonita Anhovo Dejan Čabarkapa je decembra kot sprejemalec s povprečjem več kot 26 točk na tekmo največ prispeval k jesenskemu prvemu mestu cementarjev. V minulem mesecu je bil najučinkovitejši igralec prve državne lige. Zato smo ga v našem športnem uredništvu izbrali za športnika meseca.

NOVA GORICA > Čeprav Salonitovi tuji odbojkarji že tradicionalno bivajo v Kanalu ali Desklah, je pri Dejanu Čabarkapi drugače. V letih igranja za Prvačino se je ustalil v Novi Gorici, kjer si je našel soprogo in si uredil drugi dom. Najbolj zgovoren je s svojo statistiko na igrišču, a mu beseda v goriško obarvanem slovenskem jeziku tudi dobro teče, kar je potrdil med našim pogovorom.

> Kako vam je uspelo doseči za sprejemalca tako izjemno učinkovitost?

“To je v veliki meri posledica specifične razdelitve nalog, za kakršno se je po poškodbi prvega blokerja Daneta Mijatovića odločil trener Leon Schilling. Velika zasluga gre ob tem organizatorju Luki Krivcu, s katerim se odlično ujameva in mi zaupa veliko žog.”

> Oslabljeni ste jesen končali na prvem mestu. Kaj je bilo odločilno za ta uspeh?

“Našli smo postavitev, s katero smo prikrili slabosti in dosegli nepričakovan uspeh. Starejši igralci smo morali nositi precejšnje breme, vendar meni to ne povzroča težav. Pritisk mi kar ustreza, telesno pa sem dobro pripravljen. Za nami je nekaj dobrih iger, h katerim so več od pričakovanj prispevali mladi, posebej še Jure Okroglič, ki za 16-letnika igra zelo zrelo in inteligentno. Mislim, da nas je ob borbenosti krasilo tudi nekaj improvizacije. Igramo brez pravega napadalca, ker se je moral po poškodbi Mijatovića Dos Santos preseliti k mreži. Nanj zaradi izredne višine na sredini pogosto pazita dva, zame pa na krilu ostaja več prostora, kar dobro izkoriščamo.”

> Kaj pričakujete od sobotnega nadaljevanja prvenstva?

“Glede na doslej prikazano bi morali Šoštanj Topolšico premagati, a nismo ekipa, ki bi lahko za kogarkoli rekla, da je lahek tekmec. Šoštanjčani imajo jedro s tremi izkušenimi igralci. Med premorom nismo imeli niti ene prijateljske tekme, priprave pa so podrejene temu, da bi prvi vrhunec forme dosegli konec januarja na zaključnem turnirju pokala. Roke in noge bodo težke, a se bomo potrudili, da dobro začnemo.”

> Ali vam misli že uhajajo k zaključnemu turnirju pokala?

“Malo že, saj je konec januarja blizu. Klubski cilj je znan - zaigrati v finalu. Osebno si želim še kaj več, ampak pojdimo po vrsti. Prva polfinalna ovira so Mariborčani, ki so po imenih celo močnejši od nas, a doslej še niso pokazali pričakovanega. Mi bomo skušali nadaljevati v dosedanjem slogu - raznovrstno in borbeno. Če pridemo v finale, pa je na eni tekmi marsikaj mogoče. Dosti bo odvisno od dnevne forme. ACH ni več tako nedotakljiv, kot je bil doslej. Ker ni denarja, so ga najboljši odbojkarji začeli zapuščati, kar bo hitro prineslo manj kakovosten tehnično - taktični trening.”

> Raznovrstnost je tudi vaš zaščitni znak. Kako ste jo pridobili?

“Verjetno se malo pozna, da sem v otroštvu najprej treniral nogomet, košarko in rokomet. Ker sem bil za črnogorske razmere med manjšimi, sem moral razvijati skok, če sem želel kaj narediti. To je opazil sedanji srbski selektor Igor Kolaković, ki je bil v mojih kadetskih časih pri Budućnosti trener in me je hitro s položaja libera, kjer sem tedaj igral, prestavil v vlogo sprejemalca. V članskih letih sem pogosto mašil vrzeli tudi v napadu.”

> V sedanji formi bi vas bila vesela tudi katera od reprezentanc - črnogorska ali slovenska. Kako je z vašim morebitnim angažiranjem na tem področju?

“Iz nekoč izjemno močne Budućnosti, kjer sem bil na klopi, sem kmalu odšel na tuje. Nisem igral v velikih klubih, črnogorska reprezentanca pa se je po tem, ko je Budućnost opešala, gradila okoli rednega udeleženca lige prvakov, Budvanske rivijere, ki je svet zase. Ostali klubi so na ravni slovenske druge lige. Poziva za črnogorsko reprezentanco v takšnih okoliščinah nisem dobil, slovensko državljanstvo pa si še urejam. Pravzaprav se z reprezentancami ne obremenjujem. Sem že v zrelih letih. Za mano so prišli višji in boljši. Naj igrajo. Ne nazadnje sem Črnogorec in mi je prav všeč, če lahko poleti nekaj časa, ko imajo reprezentanti obveznosti, lenarim.”

> Kje se vidite v naslednjih letih?

“Še nekaj časa kot profesionalni odbojkar. Salonit mi ta status z rednimi plačili omogoča. Kasneje se bom morda lotil trenerskega dela. Začel sem s študijem na fakulteti za šport, a sem ga prekinil. Morda se ga bom čez čas spet lotil, bolj verjetno pa je, da bom začel s trenerskim šolanjem. Prvi korak je tečaj slovenščine, ki ga sedaj začenjam. Zelo verjetno je, da bom ostal kar v goriškem okolju in se trudil za večjo popularnost odbojke, za katero mislim, da je v Sloveniji zapostavljena. Ne nazadnje se je reprezentanca štirikrat zapored uvrstila na evropsko prvenstvo in ima perspektivno ekipo za nadaljevanje teh dosežkov. Glede na to se o tem športu govori in piše na premalo vidnih mestih.”

IGOR MUŠIČ

---