Zdravniki so proti, sam bi poskusil
Šport
23. 01. 2014, 10.08
, posodobljeno: 31. 10. 2017, 03.36
Da je med nogometaši Kopra priprave pričel tudi Matej Mavrič Rožič, je bilo presenečenje. Predvsem zato, ker je avgusta utrpel hudo poškodbo vratnega vretenca in tvegal, da bo zaradi tega imel resne zdravstvene posledice.
Matej Mavrič Rožič (levo) še tehta, ali je po poškodbi smiselno tvegati in še igrati nogomet Foto: Leo Caharija
KOPER
>
Spomnimo: avgusta lani je Mateja Mavriča tik pred koncem derbija z Gorico pokosil Sebestyen Ihrig-Farkas in nekdanji reprezentant (od leta 2002 do 2011) je bil od tedaj na bolniški, pri čemer je bilo slišati, da se bo težko še vrnil na nogometna igrišča. A vendar se je.
Kaj je Mateju Mavriču najbolj žal v karieri? “Da nisem igral pod taktirko Srečka Katanca. To pa zato, ker imam občutek, da imava zelo podoben pogled na nogomet. Ko sem prišel v reprezentanco, je on ravno odšel, ko se je vrnil, pa sem jaz končal reprezentančno pot.”
>
Kako se počutite in kako ste zdržali prve dni priprav?
“Kar v redu. Iščem samega sebe, hočem se prepričati, da telo zmore. Zavedam se, da tvegam. Vedno sem si želel, da ne bi kariere končal zaradi poškodbe. Po drugi strani sem lahko zadovoljen, ker bi jo lahko odnesel bistveno slabše. Že zato moram biti vesel, da se normalno gibam in treniram. Sem v nevsakdanjem položaju, tako kot je bil nevsakdanji udarec.”
>
Šlo je za oster prekršek med skokom, medtem ko ste lebdeli v zraku. Kako ste doživljali poškodbo?
“Ko sem padel kot pokošen, sem bil deloma ohromljen, po vsem telesu sem čutil pekočo bolečino. Nekaj minut sem lahko premikal le noge, desne roke nisem čutil. Reševalci so me želeli takoj odpeljati v bolnišnico, ampak nisem jim dovolil. Želel sem počakati še tistih nekaj minut do zmage, saj je deloval adrenalin. Prvi dnevi so bili zelo težki: neprespane noči, vrtoglavice, strašanske bolečine, roko mi je mravljinčilo, razmišljal sem le o tem, kako to končati. Po tednu dni se je stanje izboljšalo, prijeli so 'konjski' anestetitiki. Edino ti so mi pomagali, da sem za kakšno uro lahko zaspal.”
“Pri mojih 35-letih to sicer ni razumno tveganje, saj je dovolj podoben udarec, da me posadi na invalidski voziček.”
>
Kakšno diagnozo so vam postavili?
“Diskus hernija vratnega predela C3, C4. Disk se je premaknil in pritisnil na hrbtenjačo, s tem pa poškodoval hrbtenjačni živec, ki uravnava delovanje roke in prstov. Pred tremi tedni sem bil na elektromiografiji, ki je pokazala, da je živec delno do zmerno poškodovan. Zdravniki so presenečeni, da mi gre tako dobro. Gre mi zato, ker sem dobro telesno pripravljen in mi mišice lahko deloma prevzemajo funkcijo živca.”
>
Če prav razumem diagnozo, vam noben zdravnik ne bi podpisal dovoljenja, da znova igrate nogomet.
“Imate popolnoma prav. Prva, ki mi je rekla, da mi ne bo prižgala zelene luči, je bila moja osebna zdravnica. Isti odgovor sem dobil povsod drugje, tudi v Nemčiji. Pri mojih 35-letih to sicer ni razumno tveganje, saj je dovolj podoben udarec, da me posadi na invalidski voziček. Sta pa volja in želja po igranju nogometa tako veliki, da sem se odločil, da poskusim.”
“Prvi dnevi so bili zelo težki: neprespane noči, vrtoglavice, strašanske bolečine, roko mi je mravljinčilo.”
>
Treniranje in normalno igranje nogometa ne vplivata na poškodbo?
“Ne, tveganje je edino podoben prekršek.”
>
Boste poskušali igrati na kateri od prijateljskih tekem?
“Ne vem še. O tem se lahko edino sam odločim. Klub ne pritiska, so zelo korektni. Če ne bom mogel več igrati, bom to jasno in glasno povedal.”
>
Je kdo iz Gorice ali sam Ihrig-Farkaš po tem dogodku stopil v stik z vami? V tem klubu ste le pustili neko sled in z njim osvojili državni naslov.
“Na žalost ne, nihče. Izpostavil bi le trenerja Apollonija, ki me je po novem letu srečal pred stadionom. S tem je vsaj deloma 'pokril' fanta, ki bi me lahko vsaj poklical in ki po tem ni več oblekel goriškega dresa.”
>
Kje ste opravili rehabilitacijo?
“Bil sem v Čatežu pri Khalidu Nasifu. Sam sem zahteval, da delam z njim, ker ga poznam še iz nogometne reprezentance. Dal mi je veliko mero upanja in po tednu dni vadbe sem bil že bistveno boljši.”
“Imam izkušnje iz tujine in nekaj stvari, pri katerih bi lahko pomagal, sem opazil. Velik klub se gradi tudi na majhnih stvareh.”
>
Koprčani so jeseni visoko na lestvici. Kakšen je vaš pogled na ta rezultat?
“Že poleti sem rekel, da s kombinacijo mladosti in izkušenosti lahko visoko pridemo, le da potrebujemo čas. Po prvih tekmah, ko nihče ni verjel, da se bomo pobrali, sem vedel, da je ekipa sposobna visoke uvrstitve. Tudi sam sem bil pripeljan v Koper zaradi tega: ekipo sem pustil na drugem mestu, pomagal bi ji rad, da ga zadrži.”
>
V vodstvu kluba so menda razmišljali, da bi morda pomagali v strokovnem štabu. Se vidite v tej vlogi?
“Vprašanje je, kaj bi lahko počel in kaj bi lahko doprinesel s trenerske plati štabu, ki ima uspeh. Lahko se seveda kaj naučim. Imam sicer izkušnje iz tujine in nekaj stvari, pri katerih bi lahko pomagal, sem opazil. Velik klub se gradi tudi na majhnih stvareh, ki jih mnogi ne vidijo. Osnovne in bistvene so urejene.” ROK MAVER