Zdaj pa še po ligo prvakov

Naslovna zgodba letošnje klubske sezone pripada nogometašem madridskega Atleticu. Prekinili so vladavino Barcelone in Reala ter se prvič po letu 1996 zasedli španski prestol.

Trener Diego Simeone je prvenstveno sezono končal na rokah svojih  igralcev Foto: Afp
Trener Diego Simeone je prvenstveno sezono končal na rokah svojih igralcev Foto: Afp

BARCELONA > Le 500 srečnih privržencev Atletica je v skoraj stotisočglavi množici na stadionu Barcelone lahko prisostvovalo remiju 1:1 in čustveni osvojitvi jubilejnega, desetega naslova španskega prvaka izbrancev Diega Simeoneja.

Manj uspeha je imel na klopi Barcelone Simeonejev rojak Gerardo Martino. Katalonski velikan bo prvič po daljšem času ostal brez lovorike, če seveda odštejemo osvojitev revialnega španskega superpokala. Martino je po eni sezoni že bivši. Bržkone ga bo zamenjal nekdanji trener Rome Luiz Enrique. Real bo po osvojitvi pokalnega naslova in tretjem mestu v prvenstvu v soboto še desetič lovil vrh lige prvakov. Španske barve v evropski ligi pa bo v prihodnji sezoni zastopal tudi Villareal, za katerega je uspešno igral slovenski reprezentant Bojan Jokić.

Prav argentinski trener je zaznamoval letošnjo evropsko sezono, ki bo ne glede na razplet sobotnega finala lige prvakov z Realom zapisana z zlatimi črkami v klubski zgodovini Atletica. Že desetletje v španskem prvenstvu pred začetkom sezone obstaja le ena dilema v boju za prvo mesto: Barcelona ali Real?

Tudi ko je Atletico silovito odprl sezono ni prepričal skeptikov. V preteklosti se je že dogajalo, da so nekateri klubi po tretjini kvečjemu polovici odigranih prvenstvenih tekem držali korak z Barcelono oziroma Realom, a so potem moč španskih velikanov in slabosti tekmecev prišle do izraza. Letos Atletico zlepa ni popustil. Uspeh ima še toliko večjo težo, ker ga je ekipa izbojevala na dveh najzahtevnejših frontah, v državnem prvenstvu in ligi prvakov. V preteklosti se je že zgodilo, da so manj izpostavljeni klubi znali presenetiti elito, a ni še zabeleženo, da bi se to zgodilo na obeh najodmevnejših scenah.

“Boriti se, tekmovati, biti ponižni. Vedel sem, da moji igralci ne bodo popustili, Preveč dobro jih poznam. Spisali smo sijajno poglavje v zgodovini kluba, za katerega čutimo pripadnost,” je po remiju, ki je bil enak zmagi povedal 44-letni Simeone. Največje priznanje pa je prejel od Barceloninih privržencev, ki so kljub rezultatskemu razočaranju z ovacijami pospremili uspeh njegove ekipe. Simeonejeva zgodba bo bržkone postala knjižna uspešnica. Argentinec najbolje ponazarja Atleticov moštveni duh in privrženost njegovih navijačev. Nenazadnje je bil kot akter na igrišču član ekipe, ki je Atleticu prinesla naslov leta 1996. Potem se je preselil v Inter, kjer se ni dolgo obdržal, a je pustil viden pečat, tako kot tudi v Laziu z naslovom italijanskega prvaka, in državni reprezentanci.

V soboto sta bila na sporedu še finalna obračuna v pokalnih tekmovanjih v Nemčiji in Angliji. Na Otoku je Arsenal po daljšem sušnem obdobju osvojil lovoriko. V finalu FA pokala je zaostajal 0:2, a po podaljških s 3:2 ugnal Hull City, pri katerem je Robert Koren obsedel na klopi. V finalu nemškega pokala pa je Bayern prav tako po podaljških z 2:0 premagal Borussio iz Dortmunda.

Vsaj tako uspešna pot ga očitno čaka tudi na trenerski klopi. Po uveljavitvi v Argentini je konec leta 2011 dobil priložnost v Atleticu, s katerim je takoj osvojil evropsko ligo. Moštvo je z nekaj dragocenimi odpadniki (David Villa, Diego ...) z drugih klubov praktično nespremenjeno zadnjih nekaj let. Pravzaprav vsako sezono izgublja najpomembnejše člene oziroma strelce, ki jih pokupijo bogatejši klubi. Tako jim je Monaco speljal Radamela Falcaa, zato pa je zablestel Diego Costa. Naturalizirani Brazilec je bil s 27 zadetki tretji strelec španskega prvenstva (C. Ronaldo 31, Messi 29), a je v soboto obnovil poškodbo stegenske mišice. Zanj in za še enega pomembnega člena, Turka Ardo Turana, je sobotni nastop v Lizboni vprašljiv. A ne pozabimo: ekipna moč Atletica letos dela čudeže.

ALEŠ SORTA


Najbolj brano