“Naša pot do uspeha je lahko podobna le Udinesejevi”

Tik pred začetkom priprav na drugi del sezone bo Rodolfo Vanoli srečal Abrahama. Trener iz mesteca Gavirate, iz okolice Vareseja, je sredi nogometne jeseni prevzel vodenje edinega istrskega nogometnega prvoligaša.

> V Sloveniji se je zvrstilo veliko trenerjev iz bivše Jugoslavije, trendu je zvesto sledil tudi Koper. Je nogometni Koper izbral vas ali vi njega?

“Drži kar oboje. Zaljubljen sem v Koper in v Slovenijo. Po sedmih letih igranja v Lecceju sem se leta 1990 preselil v Videm. S prijatelji sem zahajal čez mejo. V zadnjih letih, ko sem treniral mlajše selekcije Udineseja, smo nekajkrat igrali tudi s Koprom in Gorico. Spoznal sem se z Andrejem Poljšakom, Valterjem Valenčičem in Antejem Gubercem, večkrat sem bil na koprskih tekmah tudi kot oglednik Udineseja, pa niso niti vedeli, da sem na stadionu. V začetku so bila to le kramljanja, kakšen nasvet, povabil sem jih na ogled kluba v Videm. Iz Kopra so me poklicali, ko sem bil v CSKA iz Sofije. Nismo govorili o denarju, le o projektu in trajanju pogodbe. Za podporo se zahvaljujem tudi županu Popoviču, ki je želel nekatere spremembe tudi v sistemu dela v klubu.”

> Kaj se lahko Koper nauči od Udineseja?

“V nečem je že podoben - strogo pazi na proračun in izdatke. V ekonomskem smislu nismo niti blizu Mariboru, tako kot Udinese ni Juventusu ali Milanu. V Koper je potrebno pripeljati ljudi, ki znajo delati z mladimi. Imamo že nekatere odlične trenerje v mlajšem pogonu. Današnji nogomet sloni na telesni pripravljenosti. Najprej moraš biti telesno močan, potem pa še zgraditi osebnost, kajti biti moraš osveščen in odgovoren. Šele potem lahko govorimo o zgrajenem nogometašu.”

> Prav telesna priprava je ena od večjih slabosti slovenskega športa. Vi ji dajete poseben poudarek.

“Ko sem prišel, je bilo vse tiho kot med mašo. Zmaga ali poraz, vseeno je bilo, popolno malodušje. Meni pa ni vseeno! Prišel sem zmagovati, sem ambiciozen in želim vedno iztržiti največ. To prenašam na igralce. Začenši s tem: kdaj mora biti kateri obrok - mnogi niso zajtrkovali - kaj je potrebno jesti, kdaj počivati. Hotelske sobe so namenjene počitku, ne pa nočnemu življenju. Kar je prikazano na tekmi, je izraz dela med tednom. Če to športno vzgojo in filozofijo preneseš na igralce, si blizu uresničitve svojih pričakovanj. Tri leta dela v Vidmu pri Pozzu so mi zelo pomagala in odprla oči.”

> Slovenski trenerji o teh plateh ponavadi ne govorijo veliko ...

“Tako kot živiš, tako igraš. S sodelavci že vse pripravljam za spomladanski del prvenstva. Ves dan skrbimo za igralce, gremo se ekipno igro. Če je delo opravljeno, je na tekmi vse v redu, od gibanja na igrišču do zavedanja, kje mora stati tvoj soigralec.”

> Kakšne izkušnje ste prinesli iz kaotičnega bolgarskega prvenstva?

“Bolgarija je zanimiva. Res je tam kaos, napetosti so velike, nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi ob in na igrišču. Skušal sem spremeniti določeno ležerno miselnost in kulturo dela ...“

> Je v Sloveniji veliko lažje delati?

“Hm, kdor ima rad svoje delo, čuti notranji pritisk, zunanji me ne zanima. Pomembno je, da je vodstvo kluba zadovoljno, želim sodelovati z novinarji in imeti dober odnos, da bi mediji čutili rast kluba. Jaz bom enkrat odšel, toda vi boste ostali in Koper tudi.”

> Kar precej igralcev ne govori italijanščine. Je (bila) to ovira pri delu”?

“Niti ne. Imel sem srečo, ker je bil ob meni Novica Nikčević, ki nas zaradi svojih poslovnih zadev najbrž zapušča. To ni bila ovira, v Vidmu sem bil navajen na multietnično slačilnico.”

> Po Sloveniji je bilo veliko govora o obrambni igri Kopra. Se še vedno razjezite, ko vam to omenijo?

“Ma ne, razjezil sem se le ob izpadu iz pokalnega tekmovanja proti Triglavu. Kdor je bil na stadionu, je videl, da bi lahko zmagali s 3:0, izpasti s prejetim golom v 93. minuti me je zmotilo. Sam si nikoli nisem dovolil, da bi tako ocenjeval druge ekipe in trenerje. Če analiziramo, Koper igra vedno z najmanj tremi napadalci, poudarjam najmanj!”

> Teoretično je sicer tako, zakaj pa se tega v praksi večkrat ne vidi?

“Ne vem, zakaj, ampak statistika pravi - dosegli smo 14 golov in dobili tri. Je pa res, da je nekaj pomanjkljivosti v napadalni fazi, medtem ko je v obrambni napredek več kot viden. V fazi igre brez posesti žoge morajo sodelovati vsi igralci, v napadu pa je odvisno od kvalitete igralcev. Sicer pa se naši napadalci ne premaknejo v obrambno vrsto ...”

> Kakšne spremembe načrtujete za spomlad?

“Odnos fantov je vedno boljši, imajo pa še veliko prostora za napredek. Odšel je Filipović, zato bo gotovo prišel zvezni igralec. Trenutno preverjamo, kaj je na trgu. Ker je odšel tudi Bubalo, morda pride nov napadalec z drugačnimi karakteristikami.”

> Bubalo je odšel kmalu po vašem prihodu. Sta imela kak nesporazum?

“Po tednu dni se je težko bolje spoznati in vzpostaviti neke odnose. Po enem tednu ga nisem več videl na treningu in vodstvo mi je pojasnilo, da je pač odšel.”

> Morda je bilo še največ težav v zvezni vrsti, kjer manjka vsaj kakšen povezovalec igre.

“Ob prihodu sem analiziral problematiko. Videl sem, da ekipa ni uravnotežena na igralnih mestih in da ne verjame vase. Bila je prestrašena in se na igrišču ni znala braniti. Močne ekipe so tiste, ki dobijo malo zadetkov in cinično izkoristijo tvoje napake. Tekma z Mariborom je bila taka - po prvi napaki so nas kaznovali. Tudi s Triglavom smo izgubili točki, ker pred vrati ni bilo take zagrizenosti, kot je v obrambni vrsti. Prav s Triglavom smo verjetno odigrali najboljši prvi polčas, odkar sem v Kopru.”

> Manjka samo malce zlobe, zagrizenosti ali tudi malce več kakovosti?

“Pučko, Brečević, Bradaschia imajo kakovost, potrebujejo pa čas, da sprejmejo drugačen pristop do dela. Z njimi delam, kot da igrajo v serie A. Poklicni nogometaš živi za to, da napreduje in da premaga tekmeca. Mladi se želijo izkazati, manjka jim ostrine.”

> Kaj ste opazili v koprskem mladinskem pogonu? Je še kak talent na pragu članske ekipe?

“Obstajajo dve vrsti talentov. Eni so izvenserijski. V Udineseju sem delal s tremi. V prvo kategorijo sodi Sanchez, ki zdaj igra v Barceloni in ga nimaš kaj usmerjati. Asamoah in Isla sta odšla v Juventus in sta drugačen tip šampionov. Do tega sta prišla s trdim delom in njun uspeh je odvisen od telesne priprave. V moji ekipi so že zdaj mladi Štulac, Blažič, Pučko, Palčič, Žibert ... Torej ni razloga, da bi posegal v mladinski pogon. Ampak o tem, kdo bo uspel, je nehvaležno govoriti.”

> Koliko se je spremenil nogomet od takrat, ko ste še vi igrali?

“Igral sem ravno v obdobju, ko se je začela radikalna sprememba. Z mano so delala ugledna imena, tudi taki, ki še delajo s Fabiom Capellom. Zrasel sem ob kultu dela. Spremenil se je sistem dela, hitrost igre, oprema ... Tehnika je postala pomembnejša, sploh pa pripravljenost. Nekoč smo dosti tekali in dvigali uteži, zdaj je poudarek na hitrosti, lažje se telesno dela, ker moraš na igrišču leteti, hrana je tudi povsem drugačna. Na prvi tekmi v serie B v letu 1985 smo za kosilo imeli pršut, pašto, jajce, kos mesa ter popili kozarec rdečega vina. Danes poješ belo pašto in spiješ kozarec vode. Pritisk je bistveno večji, prevelik.”

> Kdo od vaših igralcev bi lahko igral v slovenski reprezentanci?

“Če bo pravilno treniran in če bo trdo delal, bi lahko igral kapetan Guberac. Ostali so mlajši, težko je koga posebej omeniti.”

ROK MAVER

---