Štafeta-Marko Marcetić, goriški košarkar

Marko Marcetić je eden od zaščitnih znakov novogoriške košarke. V več kot poldrugem desetletju je na parketu prestal številne vzpone in padce v klubu, s katerim je še vedno povezan kot trener v mlajših selekcijah.

Mrk članske ekipe že po začetku letošnje sezone je pomenil tudi svojevrstno prelomnico na igralski poti našega tokratnega sogovornika, 33-letnega Marka Marcetića. Z izjemo enega leta pri Slovanu je bil namreč ves ta čas zvest barvam novogoriškega kluba, za katerega je v članski ekipi prve igralne minute zabeležil kot 16-letnik. V tem razgibanem obdobju je zamenjal kopico dvoran in trenerjev, ki so se zvrstili na klopi članskega moštva, soočil se je s številnimi zgodovinskimi tekmami, zmagami in porazi na poti do 1. A lige. V tej sezoni brani barve goriške Ardite onkraj meje, s katero se poteguje za napredovanje v C-1 ligo. Hkrati pa je tudi na čelu Košarkarskega društva Nova Gorica mladi, ki so ga nekdanji soigralci in trenerji ustanovili po izstopu članske ekipe iz 1. B lige.

> Kakšna je ocena vašega igralskega obdobja v novogoriški košarki?

“Vselej so bile prisotne določene ambicije, ali po obstanku ali po napredovanju. V športu je najbolj pomembno osebno zadovoljstvo. Igralnih minut ni manjkalo, imel pa sem tudi eno od nosilnih vlog, kar je bilo ključno. Zvestobe domačemu klubu ne obžalujem. Težko je sicer izluščiti le eno epizodo, vsaka se mi je po svoje vtisnila v spomin, vsaka je bila dragocena. Kot domačin uspehe in neuspehe doživljaš bolj čustveno. Lepih trenutkov se seveda raje spominjaš: prve igralne minute, prvi koš, preboj v prvo ligo, v kateri braniš barve domačega kluba. To so dogodki, ki jih rad podoživljam.”

> Kako ste pospremili trnov novogoriški preboj v 1. A ligo?

“Seveda so bili tudi porazi, zgrešeni koši, a ti so sestavni del športa, ki v seštevku prinaša veliko več pozitivnih stvari. Dejansko smo imeli v Novi Gorici vsa ta leta ambiciozno zastavljen projekt. Tako smo tudi trenirali ter bili dobro pripravljeni in uigrani. Je bil pa sistem tekmovanja, v katerem je napredoval le en klub, neizprosen. Ko smo bili blizu, nam je zmanjkala ena zmaga, zgodilo pa se je tudi, da nam je 1. A liga ušla zaradi slabšega koš količnika. Morda smo bili že kakšno leto prej zreli za napredovanje, a tako je pač naneslo. V 1. A ligi nas je pokopal slab začetek. Tekme smo sicer izgubljali z majhno razliko, bili smo konkurenčni. Nato nas je posrkal vrtinec menjav, trenerskih in igralskih, iz katerega je bilo težko izplavati. Naposled nam je zmanjkala ena zmaga za obstanek.”

> Bi se novogoriška zgodba lahko drugače odvila, če bi obstali v 1. A ligi?

“Morda. V dobršnem delu prizadevanj za napredovanje je bil na čelu kluba en posameznik, predsednik Andrej Miška. Razumljivo je, da po izpolnitvi enega od ciljev in izpadu iz lige nastane čustvena praznina, ki ji sledi padec. Po drugi strani so v zadnjih letih dobili priložnost mladi. Odločitev za 1. A ligo ne more biti škodljiva, ko jedro ekipe tvorijo domači fantje. Če premorejo prvoligaša manjša središča, ga lahko tudi Nova Gorica s svojim košarkarskim zaledjem. Seveda so se primerile napake, a iz napak se tudi učimo.”

> Našega predhodnega sogovornika v štafeti Daliborja Petrovića zanima, s kakšnimi težavami se soočate kot predsednik KD Nova Gorica mladi.

“Tekmovalno nismo aktivni, vodimo zgolj šolo košarke in organiziramo turnirje na Goriškem. Kot trenerji pa smo še vedno vpeti v delo z mlajšimi selekcijami pod okriljem KK Nova Gorica. V organih društva so novi obrazi, povečini starši košarkarjev. Osnovna želja je, da bi se košarka v mestu in okolici še naprej razvijala. Je pa še prezgodaj reči, v kakšnem organizacijskem ustroju.”

> Komu predajate štafeto?

“Biljenskemu reprezentantu v trapu Mateju Žniderčiču. Zanima me, kaj si obeta v olimpijski sezoni.”ALEŠ SORTA

---