Rad bi bil kot Lakovič

Štafeta ostaja v Idriji, iz teniških se je preselila v košarkarske roke 18-letnega Blaža Rupnika, ki to sezono sočasno tekmuje za mladinsko moštvo ljubljanskega Slovana in za člansko ekipo domačega KK Hidria.

Dijak ljubljanske športne gimnazije Šentvid, Idrijčan Blaž Rupnik, je pri 180 centimetrih košarkarske gene za nizkega branilca, strelca z razdalje in za organizatorja igre podedoval od očeta Francija Rupnika - zvezdnika idrijske ekipe v prvi ligi sredi devetdesetih let, ki je znal tudi Olimpiji nasuti trideset točk. K besedi ga je povabil prejšnji gost štafete, Nik Krapež, ki mu je zastavil uvodno vprašanje.

> Ali se čez nekaj let vidite tudi v članski poklicni košarki?

“Takšna je moja želja. Moj vzornik je Jaka Lakovič , a do tja sta še najmanj dve, morda pa tudi pet let trdega dela. Grem od tekme do tekme in upam, da bom dovolj hitro napredoval, da se bom izognil poškodbam in da bom imel tudi nekaj sreče, ki jo potrebuješ za preboj iz mladinske v člansko košarko. Že stopnica iz kadetske v mladinsko vrsto je velika. Prav letos se soočam z njo.”

> Ali čutite kaj pritiska zaradi tega, ker je bil vaš oče eden najboljših slovenskih košarkarjev?

“Ne. H košarki me ni nihče silil. Z oranžno žogo sem se seznanil v prvem razredu osnovne šole. Takoj mi je bila všeč in že isto leto sem šel k začetnikom Hidrie, s čemer je bil zadovoljen tudi oče. Vedno me podpira, prisoten je skoraj na vseh tekmah, pove mi mnoge koristne nasvete, a me pusti, da se razvijam sam, kakor pač narekujejo trenerji in soigralci v obeh ekipah, kjer trenutno igram.”

> Kako zmorete hkratno igranje v dveh ekipah, vožnje in učenje?

“Košarka, šola in vožnje me spremljajo že celo otroštvo. Na ta ritem sem se navadil, precej mi pomaga tudi status športnika na športni gimnaziji v Šentvidu, kjer je urnik narejen tako, da se vsak dan najde dovolj časa za trening z mladinci Slovana in za učenje. Za usklajenost obveznosti skrbi kar moj trener Nejc Višnikar , ki je obenem tudi moj profesor športne vzgoje na gimnaziji. Od ponedeljka do četrtka sem v Ljubljani, v petek pridem domov in treniram s člani Hidrije, v soboto odigram člansko tekmo, v nedeljo pa še mladinsko.”

> Spomladi bodo verjetno na vrsti tudi šolska tekmovanja ...

“Da, res je. Lani je naša gimnazija Slovenijo zastopala na svetovnem srednješolskem prvenstvu na Cipru. Osvojili smo drugo mesto. K temu smo prispevali tudi trije Primorci, z mano sta igrala še Miha Inocenti iz Postojne in Darko Lovišček iz Kopra. Vsi skupaj zdaj igramo za mladince Slovana.”

> Kaj pričakujete od sezone v Slovanu?

“Po nedeljski zmagi v Portorožu smo trdno na vrhu prve lige, zato upam, da se bomo potegovali za naslov prvaka. Ekipa je dobro pokrita na vseh mestih. Skupaj smo bili že lani kot kadeti, ko smo končali na tretjem mestu. Tudi na mojem položaju sta še dva kakovostna igralca. V tej konkurenci igram približno 15 minut na tekmo in dosežem tja do pet točk. Za prvo mladinsko sezono je to kar v redu, trudil pa se bom, da si priborim še kaj več in začnem počasi trkati na vrata članske ekipe.”

> Do kod pa lahko sežete s člani Hidrie?

“Upam, da bomo že v prvi sezoni ponovne obuditve članske košarke v Idriji napredovali iz najnižje, četrte lige. Za nami je lepa serija zmag - nazadnje v soboto v Gorenji vasi. Bo pa kar trd boj z Novogoričani. V veliko spodbudo nam je, da imamo izjemno občinstvo. Na domačih tekmah se zbere 200, 300 ljudi, morda celo več. Česa takšnega vsaj v naši ligaški skupini ni nikjer. Smo pa tudi dobra družba, ki se je skupaj uvrščala med 16 najboljših v Sloveniji že v otroških kategorijah.”

> Komu predajate štafeto?

“Kar bratrancu Luki Rupniku , ki mi je kot igralec Olimpije tudi eden od vzornikov. Naj pove, kaj pričakuje od te sezone in kje se vidi po njej.”

IGOR MUŠIČ

---