Matija Rovšček, košarkar Tolmina: V dvorani delo in žoga

Trener košarkarjev Tolmina Aleš Lo Duca je štafeto predal svojemu najizkušenejšemu branilcu, 32-letnemu Matiji Rovščku, ki se je ukvarjal tudi z atletiko in alpskim smučanjem, zdaj pa je še trener mladih košarkarjev.

Čeprav s svojimi 176 centimetri 32-letni Matija Rovšček na prvi pogled za manj poučene ni prepoznaven kot košarkar, je za redne obiskovalce tolminske športne dvorane že vrsto let nezgrešljiv in skoraj nepogrešljiv. Od jutra do zgodnjega popoldneva namreč kot vzdrževalec Javnega zavoda za šport skrbi tudi za tolminsko športno dvorano, ob popoldnevih in večerih pa v njej uči košarkarskih veščin pionirje KK Tolmin, zvečer pa še trenira s članskim moštvom. Aleš Lo Duca pravi, da je imel Rovšček v zadnjem času težave s koleni. Zanima ga, kakšni so ob teh težavah njegovi igralski cilji v novi sezoni.

“Problem imam z mojo posebnostjo - dvojno pogačico v desnem kolenu, vendar sem težave s pomočjo terapij in posebnih vaj, po programu Dušana Mesesnela , omejil. Ta čas sem zdrav in mislim, da bom na novo sezono povsem pripravljen. Atletskega dela priprav se nisem nikoli bal. V športu sem začel kot atlet in zelo rad tečem še danes. Med drugim sem v teku na tolminski grad premagal tudi našega kondicijskega trenerja Maksija Uršiča . Želim si, da bi skupaj s Tolminom naredil korak naprej. Če smo bili lani peti v tretji ligi, letos pričakujem izboljšanje te uvrstitve.”

> Zakaj vas v dolgi igralski karieri ni zaneslo v kak drug klub oziroma v višjo ligo?

“Želja po igranju v drugi ligi še ostaja, saj sem atletsko še vedno dobro pripravljen. Druga plat so stvarne možnosti. Od košarke - z izjemo igralcev peščice klubov zgornjega dela prve lige > - ne more v Sloveniji živeti nihče. Tako sem si moral najti službo. Imel sem veliko srečo, da sem jo dobil v domačem Tolminu, za povrh vsega še v športu. Ker niti v bližnjih primorskih, niti v gorenjskih krajih, ni kluba, kjer bi se lahko igralo za denar, selitev kamorkoli ob redni službi niti ni mogoča. Zato si še najbolj želim, da bi v drugi ligi zaigral s Tolminom.”

> Kakšne pa so možnosti za to?

“Trenutno so majhne. Naš klub nima proračuna, iz katerega bi lahko plačeval okrepitve, Tolmin pa je tudi predaleč od večjih košarkarskih središč, da bi lahko igralske okrepitve ob dnevnih vožnjah kakovostno trenirale. Zanašamo se na igralce iz doline Soče in Idrijce, predvsem na fante, ki smo jih vzgojili doma. To delo je že dalo precejšnje sadove. V celotnem prvenstvu smo na vsako tekmo lahko potovali z 12 košarkarji. Za naše razmere imamo igralsko širino, že kronično pa nam manjkata višina in teža. Do nje lažje pridejo naši neposredni tekmeci iz Ajdovščine, Pivke in Sežane, ki imajo na voljo več mladine oziroma so bližji za dnevne vožnje okrepitev. Če bi si mi lahko privoščili dva visoka in močna igralca, bi se gotovo lahko potegovali za končnico za napredovanje.”

> Ste tudi trener pionirjev. Kako kaže z višino v teh generacijah?

“V selekciji U-14 imamo dva izstopajoča fanta. Tudi v selekciji U-12 trenutno kaže, da bo višja kot doslej, a je treba biti pri napovedih previden. Težko je reči, kako se bodo mladi razvijali - tudi osebnostno - in kakšno podporo bodo imeli doma. Že marsikdo je ob koncu pionirskega obdobja z resno košarko odnehal, čeprav je treba marljivo trenirati do mladinskega staža, da se vidi, kaj lahko dosežeš kot igralec. Za naš klub je dodaten problem še prehod iz mladinske v člansko vrsto, ker je to čas odhoda na fakultete. S tem število treningov z moštvom bistveno upade, in če nisi sam zelo discipliniran vsaj pri posamičnem vsakodnevnem kondicijskem treningu, raven igre hitro pade.”

> Komu predajate štafeto?

“Trenerju tolminskih nogometašev Davidu Kanalcu . Glede na to, da so končali na drugem mestu v tretji ligi, bi ga vprašal, ali se bodo v novi sezoni potegovali za preboj v drugo.” IGOR MUŠIČ

---