Beograd, osem let pozneje

Slovenska košarkarska reprezentanca je znova v Beogradu. Nič posebnega, bila je že nekajkrat in bo še, bi lahko zapisali. Ampak mesto ima v slovenski košarkarski zgodovini poseben pomen. Pred osmimi leti se je tu začela pisati prava zgodba.

Fotografski utrinek iz arhiva - veselje fantov v zelenem po zmagi proti Franciji in navijačev na tribuni v dvorani Pionir  Foto: Primož Lovrič/Fpa
Fotografski utrinek iz arhiva - veselje fantov v zelenem po zmagi proti Franciji in navijačev na tribuni v dvorani Pionir  Foto: Primož Lovrič/Fpa

KOPER > “Po včerajšnji slavnostni otvoritvi evropskega prvenstva na trdnjavi Kalemegdan se danes začenja tudi tekmovalni del v Podgorici, Vršcu, Novem Sadu in Beogradu. Kako uspešno je slovenska reprezentanca izkoristila 45 dni priprav, bo v marsičem odgovor ponudila že današnja tekma z Bosno in Hercegovin,” smo zapisali pred skoraj osmimi leti na prvi dan evropskega prvenstva (EP) v košarki z letnico 2005, ki je potekalo v Srbiji in Črni gori.

In zakaj se je vredno posebej spomniti na tedanje EP? Zato, ker se je od 16. do 24. septembra 2005 v Beogradu zgodila prelomnica v slovenski košarkarski zgodovini. Beograd je bil v sedmem nastopu na celinskem tekmovanju prizorišče prvega otipljivega uspeha slovenske članske košarkarske reprezentance, ki se je prvič uvrstila na svetovno prvenstvo. Pred tem je talent lep del zlate generacije nakazoval na prvenstvih mlajših selekcij - najprej ekipa mlajših članov do 22 leta v Trapaniju na Siciliji s srebrnim odličjem, dve leti zatem na enakem tekmovanju, le da so starostno mejo znižali na 20 let, je prvi evropski naslov slovenska košarka osvojila v Ohridu. In to z ekipo, ki pozneje večinoma ni veliko dosegla v košarki. Edina izstopajoča igralca takratne izbrane vrste sta bila Sani Bečirović in Boštjan Nachbar, ob njiju je v košarki uspel le še Smiljan Pavić.

V Beogradu ni šlo le za tekmovalni uspeh, ki bi lahko bil rezultatsko še bolj izrazit, pa se je ravno na ključni tekmi pokazal slovenskih kompleks ključnih tekem, ki še vedno ni povsem prekinjen. Šlo je tudi za to, da se je za reprezentanco ogrela tudi javnost, saj je nekdanjo skupno prestolnico preplavilo nekaj tisoč slovenskih navijačev, tja do osem tisoč jih je bilo. In kaj bi šele bilo, če ne bi slovenska vrsta, ki je v predtekmovanju po vrsti premagala BiH, Grčijo in Francijo, v četrtfinalu izgubila z Nemčijo. Grčija je bila na koncu evropski prvak, Francija pa tretja. Slovenije ni premagal Dirk Nowitzki, temveč njegova pribočnika Pascal Roller in Mithat Demirel. Naši so za nameček imeli na svoji strani tudi domače navijače, ki so bili v šoku po izpadu svoje prepirljive reprezentance, ki je ni uspel ukrotiti niti karizmatični trener Željko Obradović.

Za uvrstitev na SP naslednje leto na Japonskem so izbranci Aleša Pipana morali zasesti najmanj šesto mesto, do tega pa je pot vodila preko Hrvaške, ki je na koncu padla, že načeta po delni kraji italijanskega sodnika Lugija Lamonice v četrtfinalu s Španijo.

Za Beogradom je sledilo SP na Japonskem, kamor je zaradi razdalje in cene potovalo malo navijačev, zato pa so ti reprezentantom spet množično stali ob strani v Španiji 2007, Poljski 2009, Turčiji 2010 in Litvi 2011.

ROK MAVER


Najbolj brano