ponedeljek, 23. avgust 2010
Očitno pomoč našega edinega pristanišča ne zadošča košarkarjem ali vsaj prinaša nesrečo, saj tudi nogometašem pod enakim imenom ne cvetijo rožice.
Začetek konca zlatih časov - tekma s Panoniosom leta 1993, v skoku Vince Reynolds, desno Bojan Lapov
Foto: ARHIV PN
KOŠARKA> Vendar pa je to že tema za poseben članek, kajti uradno sta na čelu obeh klubov “Made in Luka Koper” dva odpisana in ovadena - nogometaše “vodi” Aldo Babič, košarkarje pa Robert Časar. Oba skupaj sta v času svojih mandatov videla morebiti deset športnih dogodkov (če vključimo tudi Luške igre), ker pa sta iz časov prejšnje vlade, bi morda lahko prvič v Sloveniji celo doživeli, da predsednik športnega društva - kakor zakon narekuje - s svojim premoženjem odgovarja za dolgove. Realnost je seveda drugačna in ob pregovorno nesposobnem sodnem sistemu je v Sloveniji kaj takega najbrž le prijetna kost za glodanje v zavetju lokalnega šanka, zgodilo pa se ne bo nič.
Koprski basket se z brco iz prvoligaške konkurence seveda ni prvič dotaknil dna, kajti nekaj podobnega se je zgodilo že takoj po največjem uspehu kluba. V sezoni 1992/93 so namreč Koprčani dobro izkoristili razpad Jugoslavije in njenega odličnega košarkarskega sistema ter v nepozabni finalni seriji - ob 2000 rumenih navijačih v Tivoliju! - celo resno pritisnili takrat nedotakljivo Olimpijo, ki je naposled slavila s 3:1 v zmagah. Najbrž bo za vedno ostalo nepojasnjeno, zakaj je kmalu prišlo do prostega pada, preveliki apetiti pa bodo verjetno kar pravi izraz. Takratni trener Venčeslav Kavedžija je v eni od nočnih seans, med katerimi je znal izreči marsikaj filozofskega, denimo, pojasnil: “Ta klub se je pričel rušiti, ko so se nekateri 'loleki' na njegov račun slikali na Akropoli! In ne, mojster, ne mislim nate ...”
BORIS PLANINC
Več o evforiji, propadanju, novem klubu, novem vzponu in životarjenju kluba preberite v ponedeljkovi tiskani izdaji Primorskih novic.