Za popolnost je nekaj le zmanjkalo

V soboto ponoči je padel zastor nad slovenskimi nastopi na domačem evropskem prvenstvu. Brez številnih odpovedi v drugih reprezentancah bi slovenski nastop lahko ocenili kot odličen, ker pa je tudi konkurenca prišla oslabljena, misli o odličju sploh niso bile bogokletne.

LJUBLJANA > Iz slovenskega zornega kota je bilo v vseh pogledih to prvenstvo Gorana Dragića oziroma bratov Dragić. Tako v marketinškem smislu kot potem na igrišču, kjer je starejši Goran prvič igral vodilno vlogo v moštvu. Najbrž bi bilo tako tudi, če ne bi dolgo časa prvi organizator igre Jaka Lakovič skozi vso pripravljalno obdobje čutil posledice poškodbe in je zato bil na svojem zadnjem velikem tekmovanju daleč od optimalne forme (vendarle šteje za košarkarja častitljivih 35 let).

Pripravljalni niz 10:2

Evforije še dober mesec pred EP praktično ni bilo čutiti. Z razmahom prijateljskih tekem in zmag se je začelo segrevati košarkarsko vzdušje. Pripravljalno obdobje je sicer nekaj povsem drugega kot prvenstvo, zmage in porazi znajo biti varljiva stvar, in nič drugače ni bilo niti tokrat. Ob zmagah so se razkrile še precejšnje rezerve v slovenski igri.

Prepričljiv pripravljalni niz (v zmagah 10:2) je bil potem v prvem delu tekmovanja v Celju rezultatsko potrjen, a so bili živci v dvorani in doma pogosto napeti do skrajnih meja, saj so bile zmage priborjene v končnicah. Visok poraz s Poljsko je zopet nekoliko zameglil pogled. Če je zmaga proti Španiji dala vetra v hrbet optimistom, jo je Poljska dala pesimistom.

Ključen poraz s Hrvaško

Enako napete, po celjskem receptu, so bile tekme v Ljubljani, kjer je poljsko vlogo pri gladkem porazu prevzela Finska. A v luči tekmeca v četrtfinalu je bil ključen že celjski poraz s Hrvaško. Francija pod taktirko Tonya Parkerja pač ni oproščala napak. Razgalila je tudi odvisnost od Gorana Dragića, ki je na trenutke pozabil razigravati ostale soigralce in se preveč zatekal k samostojnim akcijam, posebej v odločilnih trenutkih četrtfinala. Maljković mu je pustil veliko svobode v igri, več kot bi mu kakšen drugi selektor. Včasih je zgradil kakšno akcijo preveč za brata Zorana in pozabil na koga drugega. Morda je podlegel sirenam lige NBA in tamkajšnjemu tekmovalnemu duhu, češ, pokaži Parkerju, iz kakšnega testa si. Take poenostavitve v evropski košarki ne zdržijo.

Manjkal je večji doprinos obeh izkušenih iz številnih klubskih in reprezentančnih bitk, Boštjana Nachbarja in Lakoviča, naveza težkega in gibljivega centra Gašperja Vidmarja in Mirze Begića je imela svoje vrzeli in svetle trenutke, a ni bila tista, ki bi lahko reševala tekme. Breme bi moralo biti na izkušenih, saj je lep del preostale ekipe bil skoraj brez reprezentančnih izkušenj ali pa bi EP gledal od doma, če ne bi bilo vseh upokojitev, takih in drugačnih poškodb in odpovedi.

Znižanje ciljev

Velike filozofije ni bilo: z vsaj solidno obrambo in hitro in učinkovito igro je Slovenija lahko zmagovala, ko pa met z razdalje ni stekel in so tekmeci zmanjšali tempo, je bilo vse težje.

Če je bil še pred časom cilj na domačem prvenstvu osvojiti medaljo, se je pozneje, ko je bilo bolj ali manj jasno za nove košarice, predvsem Erazma Lorbka in Bena Udriha, cilj znižal do šestega ali sedmega mesta, ki prinašata nastopa na prihodnjem svetovnem in evropskem prvenstvu. Slovenska ekipa ni bila med najbolj talentiranimi, je pa zmagovala zaradi ekipnega duha in občinstva.

Za kaj več kot uresničitve minimalnega cilja sta zmanjkali ena ali dve potezi, ki ločujeta velike od manjših ekip.

ROK MAVER

---