Od pretepa do spominov in tesnega prijateljstva

Pravim ljubiteljem košarke, imena, kot so Dino Meneghin, Peter Vilfan, Dan Peterson in Sergio Tavčar ni potrebno predstavljati. Štiri legende so na večeru v koprski Armeriji poskrbele za skoraj dve uri nostalgije, smeha in zanimivih anekdot.

KOPER > Peter Vilfan in Dino Meneghin sta se prvič srečala na tekmi evropskega prvenstva leta 1983 v Limogesu. Tekma je šla v zgodovino po splošnem pretepu, potem ko je eden izmed italijanskih igralcev grobo podrl takrat mladega Dražena Petrovića. ”Pretep se je končal, tako, da je Goran Grbović odvihral v zdravniško torbo po škarje in z njimi začel mahati naokoli. Takrat smo se vsi umirili”, se spominja Meneghin.

Jugoslovanska reprezentanca je bila na tistem prvenstvu ravno sredi menjave generacij, prvenstvo je končala na sedmem mestu, Italijani pa so postali prvaki.

Motiv so bili “bogati” Italijani

“To se je redko dogajalo”, pravi Meneghin. “Jugoslavija je bila vedno močna. Vedno smo zgubljali z dvajsetimi točkami razlike. Tudi ko smo videli, da so živčni, da se prepirajo ... vedno se je nabralo teh dvajset točk. Moj idol je bil Krešimir Čosić, pa tudi sicer je vsako leto na površje prišel nov, neverjeten igralec”.

Skrivnost visokih zmag nad Italijani je razkril Vilfan: “Italijani so za nas vedno predstavljali velik motiv. Bili so kot iz slike. Imeli so najlepše drese, Adidasovo opremo iz Nemčije, medtem ko smo se mi morali zadovoljiti s češko verzijo. Imeli so 100.000 lir dnevnice, mi pa 5000 dinarjev, s katerimi si lahko opral par nogavic. Vsi so ogromno zaslužili v klubih. Te materialne stvari so nas motivirale.”

Preizkus kar v zimskem plašču

Meneghin, ki velja za najboljšega italijanskega košarkarja vseh časov, je v košarko prišel po nenavadni poti. Začel je kot plavalec, nato pa se resneje posvetil metanju diska, kar pa ga je kmalu pričelo dolgočasiti. “Pri trinajstih letih sem odšel na neko košarkarsko tekmo. Opazil me je trener domače ekipe in mi predlagal, da pričnem s košarko. Kar pred njim sem v plašču odtekel krog po dvorani, da vidi, da znam teči. In tako se je pričelo,” je preproste metode rekrutiranja opisal košarkar, ki je po letu treninga že postal član mladinske ekipe.

Štiri mesece le obramba

Med večerom je beseda večkrat nanesla na legendarnega “očeta” jugoslovanske košarke, profesorja Aco Nikolića. Vilfan in Meneghin sta se spominjala neskončno dolgih treningov pod vodstvom trenerja, ki ni nič puščal naključju.

“Priprave na svetovno prvenstvo v Manili so trajale štiri mesece, Prvih osemnajst dni smo le tekli in dvigovali uteži, žoge sploh nismo videli, preostali čas pa sem, kot član druge peterke, preživel v obrambi,” se spominja Vilfan. Trdi treningi so se obrestovali. V Manili so dobili vseh deset tekem. Pred prvenstvom so na pripravljalni tekmi po podaljških izgubili s selekcijo ameriških študentov, v kateri so bili tudi Magic Johnson in Larry Bird.

Glas NBA in obraz liptonovega čaja

Dan Peterson je v Italijo prišel konec sedemdesetih let kot trener. Med drugim je treniral milanski Tracer, v katerem so igrali Dino Meneghin, Bob Mcadoo in Mike D'Antoni ter jih pripeljal do vrha Evrope. Zares slaven pa je postal po zaslugi komentiranja tekem NBA lige.

“V začetku osemdesetih let se je o NBA ligi vedelo malo. Nek podjetnik je zaslutil priložnost in odkupil pravice za Italijo. Potreboval pa je nekoga, ki pozna ameriško košarko in predvsem pravilno izgovarja imena košarkarjev. Tako je našel mene, in po letu prenosov na neki manjši postaji smo pristali na Berlusconijevi Canale 5,” se začetkov komentatorske kariere spominja Peterson, ki mu je značilno komentiranje z močnim ameriškim naglasom odprlo pot tudi v svet reklamnih spotov. Ko je Silvio Berlusconi od koprske televizije odkupil signal in dobil pravice za prenos olimpijade v Seulu leta 1988, je za nekaj časa nastal tudi dvojec Dan Peterson-Sergio Tavčar. Komentatorja, ki s svojimi direktnimi in pronicljivimi analizami uživata status živečih legend, se še danes na daljavo redno pozdravljata med prenosi tekem.

Mladi ne dobivajo več priložnosti

Oba komentatorja sta vsa leta spremljala razvoj košarkarske igre, ki je z leti postajala vse hitrejša in močnejša. Vprašanje o razlikah med včeraj in danes je bilo neizbežno:

“Danes je neprimerno več tehničnega znanja. Igra je hitrejša, čas napada se krajša. Imamo igralce, ki resno trenirajo od šestega leta in so polni tehničnih prvin. A obstaja tudi kult zmage in rezultatov za vsako ceno. Ni več pripadnosti klubu. Trenerje tako zanima le rezultat in nimajo časa ustvarjati dolgoletnih zgodb, kot je bilo to v naših časih. Kar se tiče košarke same, pa je nedvomno napredovala,” meni Meneghin.

Pritrjuje mu tudi Tavčar, ki se spominja, da je splitska Jugoplastika na vrh Evrope prišla po zaslugi dveh mladincev, Tonija Kukoća in Dina Radje, kar je danes nepredstavljivo. Vilfan pa dodaja, da je razlika v tem, da so včasih košarko živeli, ne le igrali. “Za drobiž bi šel v klub, ki bi mi nudil zanesljivo igranje, danes pa za velik denar igralci raje sedijo na klopi.”

DARJAN GORELA

---