Umrla je dolgoletna predsednica Europe Donne Mojca Senčar

Umrla je zdravnica, primarijka, anesteziologinja in neutrudna borka za pravice bolnikov, zlasti tistih z rakom, Mojca Senčar, ustanoviteljica in prepoznaven obraz združenja Europa Donna.

LJUBLJANA > Mojca Senčar se je poslovila v 80. letu starosti. Zadnje mesece je pogumno bojevala boj z rakom, ki se ji je ponovil po dobrih 39 letih. Zavedala se je, da ugaša, a se je neutrudno borila tudi za uzakonitev evtanazije pri nas. Bila je ena od pobudnic zanjo v sklopu civilne družbe in ena prvih podpisnic pobude zanjo. Poudarjala je, da ne gre za pomoč pri samomoru, temveč da je evtanazija uradna možnost za dostojno slovo in konec trpljenja zaradi težke bolezni.

Ustanoviteljica in dolgoletna predsednica združenja za boj proti raku na dojki Europa Donna Slovenija je poskrbela, da je to ugledna organizacija civilne družbe. Hkrati z njo je bila angažirana zagovornica pravic bolnikov, odločen glas civilne družbe, glas žensk z rakom in glas vseh bolnikov z rakom. Temu se je posvečala iskreno in angažirano, saj je pred štirimi desetletji tudi sama zbolela za rakom na dojki. Kot zdravnica na Onkološkem inštitutu je imela tesen stik z rakavimi bolniki, zato se je zavedela, za kakšno bolezen gre.

Še nedavno na pogovoru za Intervjuje

Enega zadnjih ali morda celo zadnji intervju je Mojca Senčar dala prav za Primorske novice oziroma za našo posebno revijalno izdajo 7. val Intervjuji. V pogovoru z novinarko Jasno Arko je med drugim poudarila svoje zavzemanje za paliativno oskrbo: “Poudarjam, da potrebujemo dobro paliativno oskrbo, dostopno vsem, hkrati sem zagovornica evtanazije. Paliativna oskrba na mreč ne more rešiti vsega. Naša družba se hitro stara, vse dlje živimo. V starosti smo lahko že zelo onemogli. Zaradi starčevskih težav lahko živimo človeka nevredno življenje. Zato je izjemno pomembno, da bi se v takšnih primerih omogočila evtanazija. Kot pomoč pri umiranju. Ne govorim o pomoči pri samomoru! Zame je pomoč pri samomoru nekaj povsem drugega!”

O svojem spopadanju z rakom pa je dejala: “Najprej moraš prevrednotiti svoj vred nostni sistem. Takrat uvidiš, kako malo stvari v življenju je zares pomembnih. Moraš se naučiti biti vesel, ko vidiš, kako letajo ptice, ko ugledaš lepe rožnate cvetove ... Postane ti vseeno, kakšno je vreme; vesel si, da vreme je, in pomembno je le, ali po trebuješ dežnik ali sončna očala. Veliko moraš delati na sebi. Na koncu si vedno sam. Nihče ti ne more pomagati, ne kakšen guru ne najboljši pomočniki. Vse moraš predelati sam. V temnih nočeh si vedno sam. Bolezni ne smeš dojemati sovražno. Življenje ti jo je prineslo. Ne spraševati, zakaj jo je prineslo tebi.” ID

Kot je povedala v enem svojih zadnjih intervjujev - za revijo 7. val Intervjuji, ki smo jo na Primorskih novicah izdali aprila - se je v koži bolnice pogumno soočila z rakom, saj je sin ravno tedaj opravil maturo, hči pa je bila šele na začetku gimnazije. “Moram dočakati njeno maturo,” nam je o takratnem spopadu z boleznijo zaupala v začetku marca letos, ko smo jo obiskali v Ljubljani. Na vprašanje, zakaj se bori za uzakonitev evtanazije, je odločno poudarila, da ima vsak bolnik s težko boleznijo pravico do dostojnega slovesa. “Upam, da mi bo, ko bom sama tako daleč, to omogočeno,” je pristavila. Priznala nam je tudi, da imaš kot zdravnik z bolniki drugačen stik in jih povsem drugače razumeš, če isto bolezen sam preboliš. Zato se je zapisala v spomin neštetih bolnikov z Onkološkega inštituta, ki jih je bodrila in jim pomagala prehoditi pot zdravljenja v boju z boleznijo. Da to ni boj, je pojasnjevala, saj je treba uloviti in uravnotežiti sobivanje z rakom tako, da ga s pomočjo dobrih zdravnikov in zdravil nekako obvladuješ.

Tako je živela tudi v jeseni življenja, ko se je bolezen ponovila in se razširila. Ob tem je omenjala, da je vesela, da lahko še dokaj dobro skrbi sama zase in da je samostojna. A vedela je, da prihaja čas polnega zagona bolezni, čeprav ji to ni okrnilo optimizma, poguma in odločnosti - odlik in značajskih lastnosti, zaradi katerih so jo cenili strokovni kolegi, sodelavci v civilnih organizacijah in bolniki. Zdravnike je nenehno opozarjala: “Če nas že ne razumete, nas vsaj poslušajte! Vzemite si čas za vsakega bolnika, toliko časa, kot ga potrebuje!”

Da bi se odnosi med bolniki in stroko izboljšali, se je Mojca Senčar po upokojitvi z vso vnemo posvetila detabuiziranju raka, ozaveščanju o pomenu zdravega načina življenja in prizadevanjem za zgodnje odkrivanje vseh vrst raka, hkrati s spoštovanjem in upoštevanjem pravic bolnikov. Odgovorne v zdravstvu je opominjala, da so dolžni poskrbeti za kakovostno paliativno oskrbo, zdravnike pa, naj se zanjo dodatno usposobijo. Bolnike je pozivala, naj zaupajo uradni medicini in naj ne zapravljajo časa, življenja in denarja za mazače in sleparje.

Mojca Senčar si je želela, da se je ljudje spominjajo s pozitivnim pogledom na življenje in skrbjo za svoje zdravje, in poudarjala je, da je vsakdo zlasti sam odgovoren za to in naj ne zamudi lepih vsakdanjih trenutkov v življenju.

---