Tožbe zoper delodajalce zaradi ravnanj zaposlenih pogoste

Nedavno je postala pravnomočna sodba, po kateri je Katoliška Cerkev odgovorna za dejanja župnika in mora žrtvi izplačati odškodnino. Po besedah Rajka Pirnata je tožb, s katerimi se ugotavlja odgovornost delodajalca za dejanja njegovih zaposlenih, veliko, pri tem pa ni pomembno, ali je bila krivda zaposlenega v kazenskem postopku potrjena ali ne.

LJUBLJANA > Po besedah pravnika Rajka Pirnata gre v tožbah, pri katerih nekdo toži delodajalca zaradi ravnanj njegovega zaposlenega - v primeru Cerkve je to župnik - za ugotavljanje odgovornosti za drugega. Delodajalec, ki organizira neko dejavnost, je namreč odgovoren tudi za dejanja svojih zaposlenih, razen če dokaže, da so ravnali, kot je treba.

Pri tem po Pirnatovih besedah ni nujno, da je krivda zaposlenemu dokazana tudi v kazenskem postopku, saj se posebej ugotavlja tudi v odškodninskem postopku, pri čemer pa so standardi ugotavljanja krivde nižji kot v kazenskem postopku.

Nedavno je namreč sodišče v civilni tožbi odločilo, da mora Cerkev plačati odškodnino žrtvi župnika Karla Jošta, ki pa je umrl, še preden je bil kazenski postopek zoper njega končan. Vidni teolog Ivan Štuhec se je zato javno vprašal, kako je lahko odškodnina dosojena za dejanja nekoga, ki mu krivda v kazenskem postopku ni bila dokazana.

Sodbe zoper delodajalce pogoste

Sodbe zoper delodajalce so po Pirnatovih besedah v Sloveniji dokaj pogost pojav. Podoben primer je bila po njegovih besedah sodba, s katero je sodišče pred leti novinarju Tomažu Rancu dosodilo odškodnino, ker sta kriminalista nezakonito pridobila izpiske njegovih telefonskih pogovorov. Razlika je le v tem, da je odgovornost države za ravnanja državnih organov in organov lokalnih skupnostih zapisana neposredno v ustavi, pravi Pirnat.

Na uradu za stike z javnostjo Slovenske škofovske konference (SŠK) podatkov o tem, koliko duhovnikov je v kakšnih postopkih zaradi suma spolne zlorabe, nimajo zbranih. Postopke namreč vodijo škofije in redovne skupnosti. Zadnji javni podatek o tem je iz leta 2010. Takrat je Cerkev objavila podatek, da je bilo v zadnjih desetih letih, torej med letoma 2000 in 2010, v cerkvenem ali civilnem oziroma v obeh postopkih obravnavanih 15 klerikov. Slovenske škofije imajo sicer skupaj okoli 1100 duhovnikov.

Osebe, ki so žrtve duhovnikov, redovnikov ali drugih pastoralnih delavcev, se lahko obrnejo na tožilstvo, policijo, škofa posamezne škofije ali redovnega predstojnika, če je osumljenec redovnik. Lahko se obrnejo tudi na posebno strokovno skupino, ustanovljeno za pomoč žrtvam pri reševanju spolnih zlorab, ki od leta 2009 deluje v okviru SŠK. Na komisiji dobijo navodila, kako ravnati v primeri zlorabe, pojasnjuje SŠK na svoji spletni strani.

Vodja omenjene strokovne skupine Jožef Koren pravi, da se je k njim v zadnjem letu in pol zatekla ena oseba, podatkov o tem, koliko oseb se je obrnilo nanje pred tem, pa nimajo, ker statistike o tem ne vodijo. Prav tako zdajšnji člani v komisiji delujejo le nekaj mesecev in podatkov o predhodnem delu komisije nimajo.

Cerkev na svojih spletnih straneh, kjer so opisane možnosti, kam in na kakšen način se lahko obrnejo osebe, ki so žrtve ravnanj duhovnikov ali redovnikov, priznava, da ni imuna na pojave spolnega nasilja. Ob tem navajajo, da so za precejšen del dosedanjih prijav stekli cerkveni in civilni postopki na sodišču, v nekaterih primerih pa postopki niso bili uvedeni, ker se žrtve ali svojci za prijavo niso odločili.

Žrtve o zlorabah težko govorijo

In kot navajajo, je ravno to težava, s katero se srečujejo, namreč da žrtve o zlorabah težko spregovorijo, ker se bojijo postopkov. Ob tem pojasnjujejo, da so civilni postopki ponavadi zapleteni in travmatični, ker razgaljajo dogodke, povezane z zlorabo, medtem ko so cerkveni postopki bolj preprosti - “v tem smislu, da večje število zaslišanj ni potrebno”. Oseba namreč običajno pride na pogovor enkrat, dodajajo.

Kazni, ki čakajo duhovnika, ki je v cerkvenem postopku spoznan za krivega, so različne. Najbolj blaga kazen je, da se ga premesti na drugo delovno mesto, kjer mu je onemogočen stik z otroki in mladostniki oziroma potencialnimi novimi žrtvami. V najhujših primerih pa se storilcem naloži kazen prisilne laizacije, to je trajne prepovedi opravljanja duhovniške službe - maševanja in duhovniškega delovanja na splošno. Slednje se je na primer zgodilo nekdanjemu kašeljskemu župniku Francu Frantarju, ki je bil leta 2008 na sodišču pravnomočno obsojen zaradi pedofilije.

STA

---