Sodnik: Hrvaška ni uradno zahtevala mirovanja postopkov

Utemeljitev odločitve zagrebškega sodnika Nikole Raguza o nadaljevanju postopka v primeru tožbe Privredne banke Zagreb (PBZ) proti Ljubljanski banki (LB) in NLB je, da ni uradnega dokumenta o tem, da bi hrvaška vlada zahtevala mirovanje postopka, kot se je zavezala v memorandumu iz Mokric.

Utemeljitev odločitve zagrebškega sodnika Nikole Raguza o nadaljevanju postopka v primeru tožbe Privredne banke Zagreb (PBZ) proti Ljubljanski banki (LB) in NLB je, da ni uradnega dokumenta o tem, da bi hrvaška vlada zahtevala mirovanje postopka, kot se Foto: STA
Utemeljitev odločitve zagrebškega sodnika Nikole Raguza o nadaljevanju postopka v primeru tožbe Privredne banke Zagreb (PBZ) proti Ljubljanski banki (LB) in NLB je, da ni uradnega dokumenta o tem, da bi hrvaška vlada zahtevala mirovanje postopka, kot se Foto: STA

ZAGREB > To izhaja iz sodnega dokumenta, ki ga je danes dobila STA.

Sodnik zagrebškega občinskega sodišča Nikola Raguz ni sprejel hrvaške zahteve o mirovanju postopka niti slovenske o prekinitvi postopka, ki so ju odvetniki PBZ ter LB in NLB predstavili na obravnavi konec oktobra.

Na odločitev, da se postopek nadaljuje, se lahko strani pritožita v roku 15 dni po odločitvi. Ta je bila sprejeta že na dan, ko je potekala obravnava, torej 24. oktobra.

Prevod besede “stay”

STA je dobila dokument z odločitvijo, v katerem Raguz pojasnjuje, da sta sporni dve osnovni vprašanji. Prvo je, ali je memorandum z Mokric, podpisan 11. marca 2013, mednarodna pogodba, kot trdi slovenska stran, ali pa gre za mednarodni dokument, kot to dojema hrvaška stran. Drugo vprašanje pa je, ali je pravilno prevedena angleška beseda “stay” iz memoranduma, ki je izvirno napisan v angleškem jeziku.

Sodnik izpostavlja, da sodišče memorandum obravnava kot mednarodni dokument in ne kot mednarodno pogodbo. Zato ga tolmači v skladu z določili hrvaškega zakona o pravdnem postopku. Navaja, da dogovor vlad Hrvaške in Slovenije ni bil potrjen v hrvaškem saboru niti objavljen v hrvaškem uradnem listu, medtem ko je slovenska vlada memorandum ratificirala ter je bil objavljen v slovenskem uradnem listu.

Na dolgo razlaga, da hrvaška zakonodaja kot mednarodne pogodbe ne obravnava tistih mednarodnih dokumentov, ki jih podpisujejo zaradi izvajanja obstoječih mednarodnih pogodb, ne da bi prevzeli nove mednarodno-pravne obveznosti.

Sodnik: drugačno mnenje Slovenije ni obvezujoče

Pojasnjuje, da sta stranki v sporu soglašali, da bosta vprašanje prenesenih deviznih prihrankov reševali na podlagi pogodbe o vprašanjih nasledstva, ter da ni možno enake obveznosti znova prevzeti še z memorandumom, ki potemtakem nima moči mednarodne pogodbe.

Drugačno mnenje Slovenije ni obvezujoče za sodišče, je še poudaril sodnik, ki se sklicuje tudi na hrvaški zakon o sklepanju in izvajanju mednarodnih pogodb. Obenem je pojasnil, da memorandum nima značilnosti mednarodne pogodbe niti na podlagi dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb.

Kot dodaja, ni dokazov, da bi se Banka za mednarodne poravnave (Bis) v Baslu razglasila za pristojno za pokroviteljstvo nad pogajanji o spornih prenesenih deviznih prihrankih, za kar sta jo v začetku julija letos prosili Hrvaška in Slovenija.

Sodnik: ne gre za mednarodne obveznosti

Pojasnil je še, da tudi slovenska ratifikacija hrvaške pristopne pogodbe z EU ne pomeni prevzema novih mednarodnih obveznosti, temveč gre za prevzem enostranske obveznosti, da bo storila določeno notranje-državno potezo v DZ. Niti ni ratifikacija pogodbe mednarodna obveznost, meni Raguz, temveč uresničenje pravice določene članice EU v okviru njene domače zakonodaje.

Sodnik v odločitvi večkrat poudari, da sta hrvaška in slovenska vlada prevzeli nove notranje pravne obveznosti. V Banskih dvorih so se zavezali, da bodo zagotovili mirovanje vseh postopkov, ki sta jih na hrvaških sodiščih sprožili PBZ in Zagrebška banka glede prenesenih deviznih prihrankov, medtem ko se je slovenska vlada zavezala, da bo zagotovila soglasje LB v teh postopkih.

Odvetnica PBZ sicer ni soglašala s predlogom odvetnikov LB in NLB, da bi ustavili postopek, odvetnika slovenskih bank pa nista soglašala s predlogom o mirovanju postopka, ki ga je predlagala odvetnica PBZ na obravnavi 24. oktobra.

Edino po pravni poti

V vsakem primeru, piše Raguz, gre za obveznost, ki pomeni, da mora hrvaška vlada delovati v okviru hrvaškega pravnega reda, da bi izpolnila memorandum, kar lahko stori edino po pravni poti. Na kakšen dovoljen način bo to storila, pa je odvisno od nje in bank, ki imata sedež na Hrvaškem.

Hrvaška vlada ne more vplivati na odločanje sodišča pri izvajanju zakonov. Kako si je vlada zamislila, da bi zagotovila mirovanje omenjenih postopkov, ni bilo objavljeno niti v hrvaškem uradnem listu niti ni uradno znano nič drugega razen tega, da je tožnik oktobra predlagal mirovanje, potem ko ga je k temu pozvala vlada, še pojasnjuje sodnik.

Raguz je še ugotovil, da na podlagi hrvaškega zakona o pravdnem postopku ni podlage, da bi ustavili postopek, kot je to predlagala slovenska stran. Ko gre za vprašanje prevoda angleške besede “stay”, pa je zapisal, da je za sodišče relevanten prevod, ki ga je dobilo od hrvaške vlade. Ta je besedo “stay” prevedla kot “zastoj” (mirovanje).

Tudi če bi hrvaški sodni tolmač prevedel, da gre za ustavitev postopka, kot je prevedla slovenska stran, ni izpolnjeno niti eno od zakonskih določil za ustavitev postopka, je v odločitvi sklenil sodnik.

STA


Najbolj brano