Slovenija v tem trenutku naklonjena priznanju Palestine

Palestinski predsednik Mahmud Abas je včeraj v New Yorku zaprosil za sprejem Palestine v OZN. Njegov govor je sprožil stoječe ovacije. Slovenska diplomacija je ideji naklonjena, a se glede priznanja še ni odločila, saj je s tem povezana tudi slovenska kandidatura za članstvo v Varnostnem svetu OZN.

Včerajšnji dan je bil v svetovnih medijih v znamenju napetega pričakovanja, kako se bodo v New Yorku iztekla pogajanja med velesilami glede sprejema Palestine v OZN. Vsi so čakali na govor Mahmuda Abasa, predsednika mednarodno nepriznane države Palestine, ki ima sicer v organizaciji ob Vzhodni reki že svojega predstavnika, a le v obliki “entitete opazovalke”. Ta položaj je Palestinska osvobodilna organizacija (PLO) dobila že leta 1974. V govoru je Abas prosil za hitro obravnavo prošnje Palestine, da bi postala nova članica OZN. Zavzel se je za meje iz leta 1967: “Z našimi življenji in krvjo bomo branili Palestino.”

ZDA so ostro nasprotovale Abasovi potezi in ga do zadnjega skušale prepričati, naj si premisli. Napovedale so tudi, da bodo uporabile pravico veta, kar se bo po ocenah poznavalcev tudi zgodilo. Nepriznanju sta naklonjeni tudi evropski članici varnostnega sveta Francija in Velika Britanija, medtem ko sta Kitajska in Rusija na palestinski strani. V Sloveniji, ki je priznanju naklonjena, pa največja opozicijska stranka SDS svetuje previdnost. Njen predsednik Janez Janša se strinja z neodvisno Palestino, a je do nje treba priti brez enostranskih dejanj.

Nekdanji dopisnik z Bližnjega vzhoda Ervin Hladnik Miharčič ocenjuje, da je zahteva po mednarodnem priznanje Palestine korak naprej, čeprav Palestinci velikega upanja za pravično rešitev nimajo. Od podpisa mirovnega sporazuma v Oslu pred dvema desetletjema se strani samo pogajata, medtem ko Palestinci izgubljajo, pravi Hladnik Milharčič: “Rezultat pogajanj je, da je število judovskih naseljencev na zasedenem območju naraslo s 30.000 na pol milijona. Izgubili so tudi najbolj plodno zemljo, vodne vire in prometnice. Za Palestince je to nacionalna katastrofa in nimajo drugega izhoda.”

V primeru mednarodnega priznanja bi se Palestina lahko sklicevala na mednarodno pravo in mednarodne inštitucije, ocenjuje Hladnik Milharčič. Palestince in Izraelce zelo dobro pozna pomožni koprski škof dr. Jurij Bizjak. Nasprotja med narodoma izvirajo iz bibličnih časov, pojasni doktor bibličnih znanosti Bizjak: “Izraelci so Jakobovi, Arabci pa Ezavovi potomci.” Ustanovitev Palestine vidi kratkoročno kot mogoče uspešno rešitev, daljnoročno pa nikakor ne. “Mnogi Arabci glasno prisegajo, da ne bodo mirovali, dokler vseh Izraelcev ne bodo pometali v Sredozemsko morje,” pojasni in dvomi, da bi država Palestina lahko to nasprotje ublažila. Bizjak nadaljuje: “Pokojni predsednik Janez Drnovšek je pred leti na Brdu dejal, da mu je izraelski premier Benjamin Netanjahu povedal, kaj so ponudili Arabcem: polovico starega Jeruzalema. Žal tega niso sprejeli, je komentiral Drnovšek. Pribil je, da Arabci več nikoli ne bodo dobili.” Na spor je treba gledati z več zornih kotov, meni Bizjak, ki je v Jeruzalemu tudi živel: “Nisem verjel, da bodo res zgradili zid. Naredili so ga resnično iz obupa. Vemo, koliko gorja je prinesel. A po drugi strani Izraelci vedno poudarjajo, da od takrat ni več samomorilskih napadov.”

Netanjahuja je včeraj omenjal tudi nekdanji predsednik ZDA Bill Clinton v intervjuju. Obsodil ga je, da ni sprejel mirovne pobude, čeprav je Savdska Arabija v zameno za ureditev palestinskega vprašanja že zbrala arabske države, da bi priznale Izrael in hkrati začele z njim tudi intenzivno gospodarsko sodelovati.

Izrael, “obljubljena dežela”

Judje so iz svoje “obljubljene dežele” začeli bežati v času rimske okupacije. Razselili so se po vsem svetu, a tudi tam velikokrat doživljali preganjanje, najhujše v času nacistične Nemčije. Po zlomu turškega cesarstva se je odprla možnost, da bi se ponovno rodila judovska država. Zato so se mnogi Judje začeli vračati. Po koncu druge svetovne vojne se je mednarodna skupnost zaradi holokavsta odločila, da imajo Judje pravico do svoje države. OZN je zato britansko Palestino sklenila razdeliti na dve državi, arabsko in judovsko, Jeruzalemu pa dati nevtralni status. Judje so predlog sprejeli, Arabci pa ne. Jeruzalemski mufti je razglasil sveto vojno zoper Jude in začeli so se spopadi. Leta 1948 se je britanska vojska umaknila, Izrael pa razglasil neodvisnost. Naslednji dan ga je napadlo pet arabskih držav: Jordanija, Egipt, Sirija, Libanon in Irak. Po letu dni bojev je bilo sklenjeno premirje: Zahodni Breg in Jeruzalem sta pripadla Jordaniji, Gaza pa Egiptu. Leta 1967 je Izrael po egiptovski blokadi izraelskega pristanišča in mobilizaciji v več arabskih državah napadel Sirijo, Jordanijo in Egipt. V šestdnevni vojni je zasedel Zahodni breg, Golansko planoto, Gazo in Sinajski polotok. Tega je vrnil po mirovnem sporazumu,s katerim je Egipt priznal Izrael.

Palestinci

Palestinci so Arabci, ki so pred dobrim stoletjem na območju današnjega Izraela in Palestine predstavljali veliko večino prebivalstva. Zaradi priseljevanja Judov in odseljevanja Arabcev je današnja demografska slika povsem drugačna. Več milijonov jih živi v sosednjih državah, nekateri še vedno v begunskih šotorih. V Izraelu danes predstavljajo samo še četrtino prebivalstva, na Zahodnem Bregu 83, v Gazi pa 100 odstotkov. Na celotnem območju pod oblastjo Izraela živi okoli 12 milijonov ljudi, polovica je Izraelcev, polovica pa Palestincev. Čeprav je Izrael po desetletjih spopadov in pogajanj slednjič pristal na palestinsko avtonomijo, pa ostaja nerešeno vprašanje meje. Izrael ne pristaja na meje izpred šestdnevne vojne, ampak ponuja Palestincem precej manj ozemlja.

TINO MAMIĆ

---