Slabe ocene in obeti - nevarna kombinacija

Petra Kraljiča, nekdanjega direktorja in partnerja svetovalne družbe McKinsey, znižanje bonitetne ocene slovenskega državnega dolga ne preseneča. Precejšen delež krivde za nezaupanje mednarodnih finančnih trgov pripisuje obotavljanju naših vlad: “Že peto leto smo v krizi. Primanjkljaj je že vedno petodstoten, letos lahko pričakujemo nov padec BPD, imamo 123.000 brezposelnih ... Čemu se torej čudimo?!”

>Kakšen je najbolj verjeten scenarij - da se bomo zadolževali dražje?

“Denarja je na svetu dovolj, Slovenija se lahko še zadolži, vprašanje pa je, po kakšni ceni. Ta je odvisna od tega, kako Slovenijo vidijo mednarodni finančni trgi. In ti so zaradi negotovosti in obotavljanja naših vlad precej nezaupljivi.”

> Kaj najbolj napaja to nezaupanje?

“Poglejte, v 18 mesecih imamo že tretjo vlado, odločitve, ki bi jih morali sprejeli že davno, pa samo prelagamo. To bomo vsekakor drago plačali. Gledano od zunaj je videti, kot da Slovenija sploh ne ve, kaj hoče, kaj šele, da bi se resno lotila dela. Sprejeli smo - žal zelo pozno - pokojninsko reformo in reformo trga dela, zlato fiskalno pravilo pa je z novo vlado spet pod vprašajem, spet bi ga pomaknili v prihodnost. To je signal, ki samo še poglablja nezaupanje tujih vlagateljev in bonitetnih hiš. Edino, pri čemer smo uspešni, je menjavanje vlad in odlašanje z odločitvami. Že eno leto govorimo o slabi banki in o državnem holdingu, pa je glede obojega še veliko neznank.”

Po denar na trg ali po pomoč EU?

>Ali smo z zadnjim padcem bonitete že bliže prošnji za pomoč, je trojka zdaj tako rekoč na pragu?

“Ne nujno, če dobimo dovolj dodatnega denarja in ne prekoračimo zadolženosti, ki jo lahko prenesemo. A problem je v tem, da nihče ne ve, koliko denarja pravzaprav potrebujemo: koliko bi šlo za sanacijo bank, koliko za dokapitalizacijo perspektivnih podjetij, koliko za spodbujanje rasti na ravni regij, grozdov ... Tu ni nobene transparentnosti, je pa to nujen podatek za odločanje o tem, kaj nam kaže storiti: poiskati denar na trgu ali zaprositi EU za pomoč.”

>Kaj bi morala Slovenija oziroma vlada narediti, da bi si prislužila boljše ocene?

“Slovenija potrebuje transparentnost, jasen koncept in odločanje; jasno mora povedati, kaj bo naredila in kdaj. Na eni strani imamo države, ki so se na krizo odzvale z ukrepi, denimo, Nemčija, Avstrija, Nizozemska, Baltske države, Irska ... Na drugi strani pa so države, ki samo govorijo o tem - sem sodijo Italija, Francija in tudi Slovenija. Preprosto ne vedo, kaj bi naredile, ta negotovost pa vedno bolj najeda zaupanje mednarodnih finančnih trgov. Ne pomaga zatrjevati, češ, zmoremo sami in bomo naredili vse, kar je treba. Pomembno je, ali tako mislijo tudi tuji finančni trgi.”

Potrebujemo rast in konkurenčnost

>S čim bi jih najlaže prepričali, da za naš državni dolg ni visokega tveganja, kot je ocenila bonitetna hiša Moody's?

“Za krepitev zaupanja sta poleg jasne vizije in odločitev nujni tudi večja transparentnost in večja konkurenčnost. Če ne bo dviga konkurenčnosti, ne bo gospodarske rasti, novih delovnih mest oziroma dodatnih prihodkov. Slabe ocene in slabi obeti - to je nevarna kombinacija.”

> Ali bomo - če se nam uspe zadolžiti - zmogli to breme dražjega zadolževanja?

“Vprašanje, po kakšni ceni in ali bomo dolgoročno zmogli odplačevati dolgove. Edina naša prednost je v tem, da zadolženost v primerjavi z BPD ni visoka, znaša 55 odstotkov; v Nemčiji, denimo, ta delež dosega 80, v Franciji pa presega 90 odstotkov. V principu se lahko še zadolžimo, a bonitetne ocene bodo brez transparentnosti in jasnega koncepta čedalje slabše, cena zadolževanja pa vedno višja. Vedno znova se vrnemo k vprašanju, ali bomo ustvarili dovolj, da bomo zmogli prenašati to breme. Gospodarska rast in konkurenčnost sta neločljivi dvojec.”

>Tudi zmanjševanje porabe nam ne gre preveč od rok ...

“Zagotovo. Nekatere države so porabo zmanjšale za 15 odstotkov, mi pa se celo večnost pogajamo o petodstotnem rezu stroškov v javnem sektorju! Če se ti roka zagnoji, jo je treba v skrajnem primeru amputirati, ne pa čakati, da bo minilo samo od sebe. Boli, seveda, a bolnik preživi. Tudi v Sloveniji so nujni dodatni rezi, ker smo veliko časa že zapravili in tonemo vse globlje. Pomislite samo na stroške naše rastoče brezposelnosti! Potrebujemo vsaj 60.000 novih delovnih mest, ustreznih ukrepov pa ni videti.”

>Peto leto krize je spravilo na kolena tudi svoj čas zelo uspešna podjetja. Kako jim lahko vlada pomaga?

“Naj sanira državne banke in poskrbi, da imajo izvozno usmerjena podjetja dovolj kapitalskega potenciala. Le tako lahko pri svojih kupcih dolgoročno vzbujajo zaupanje. Te namreč zanima samo, da so njihovi dobavitelji dovolj kapitalsko pri močeh, da bodo dolgoročno lahko zagotavljali kakovostne, inovativne izdelke po konkurenčni ceni.”

> Torej je prav, da država pomaga Cimosu?

“Seveda. Pomembno je, da mu čimprej pomaga iz likvidnostnih težav. Naloga vodstva Cimosa pa je, da podjetje naredi kar najbolj konkurenčno in inovativno, da bo v očeh tujih kupcev trajno obveljal kot resen dobavitelj. In to velja še za vrsto drugih izvozno usmerjenih podjetij. Skratka: transparentnost, jasen koncept, konkurenčnost in gospodarska rast so mejniki za pot iz krize.”

SONJA RIBOLICA

---