Peko je le vrh ledene gore

Tržiški Peko je letos praznoval 110 let delovanja in kaže, da bo prav to leto zanj usodno, če država ne bo hitro našla ustrezne rešitve. Propad Peka bi za Tržič pomenil pravo socialno bombo, v nekdaj močnem industrijskem središču bi ostali brez velikih delodajalcev, okrnjena bi bila tudi čevljarska tradicija, po kateri Tržič najbolj slovi.

Tržiški Peko je letos praznoval 110 let delovanja in kaže, da bo prav to leto zanj usodno, če država ne bo hitro našla ustrezne rešitve Foto: STA
Tržiški Peko je letos praznoval 110 let delovanja in kaže, da bo prav to leto zanj usodno, če država ne bo hitro našla ustrezne rešitve Foto: STA

TRŽIČ > Pred leti je bil Tržič uspešno industrijsko središče, danes pa ogromne proizvodne površine nekdanjih velikih tovarn bolj ali manj samevajo. Leta 2004 se je ob prevzemu Svilanita iz Tržiča preselila Bombažna predilnica in tkalnica Tržič. Tako je Tržič izgubil 130 delovnih mest in dobil 40.000 kvadratnih metrov praznih tovarniških hal.

Zaradi stalnega krčenja proizvodnje v Peku je praznih tudi za najmanj 13.000 kvadratnih metrov Pekove proizvodne in poslovne stavbe. V najboljših časih je Peko zaposloval 5000 ljudi, danes ima v Tržiču še približno 300 zaposlenih, kruh pa zagotavlja tudi stotim zaposlenim v trgovski mreži in 400 zaposlenim v hčerinskih podjetjih v tujini.

Kopica podjetij v težavah

Lani se je iz Tržiča v novo poslovno cono v Žirovnici preselilo podjetje nemškega lastnika Saxonia-Franke s skoraj 60 zaposlenimi. V Tržiču ima medtem še vedno sedež in upravljanje skupina Cablex, ki se je razvila v multinacionalko s preko 1100 zaposlenimi in sedmimi proizvodnimi enotami v Evropi in na Kitajskem.

Očitno so pogoji za gospodarjenje v tujini boljši kot pri nas, ugotavlja tržiški župan Borut Sajovic. “Dejstvo je, da je v Sloveniji, na Gorenjskem in tudi v Tržiču kopica podjetij v težavah. Peko je v tem trenutku najbolj izpostavljen, a je le vrh ledene gore,” pravi Sajovic, ki je prepričan, da je to posledica tega, da gospodarsko okolje v Sloveniji ni spodbudno. Problem je tudi nedelujoč bančni sistem, ki ne onemogoča reševanja podjetij, ocenjuje.

Bogata čevljarska tradicija

S težavami se soočajo še vsaj tri manjša zasebna podjetja v Tržiču, med njimi je Trifix - tovarna pritrjevalne tehnike z 20 zaposlenimi, ki je konec lanskega leta izkazal 1,1 milijona evrov bilančne izgube. Hkrati v Tržiču primanjkuje novih podjetniških iniciativ.

“Prostori so pripravljeni za gospodarsko dejavnost, a žal nimamo podjetnih ljudi z minimalnim kapitalom. To je glavna težava nekdanjih delovno intenzivnih, industrijskih območij,” meni Sajovic.

Propad Peka bi zamajal tudi podobo Tržiča kot kraja z bogato čevljarsko tradicijo, ki vsako leto gosti Šuštarsko nedeljo. Tradicijo bi bili tako primorani vzdrževati manjši podjetniki, ki se ukvarjajo s proizvodnjo, prodajo in distribucijo obutve ter večinoma izhajajo prav iz Peka. Med njimi je na primer uspešno družinsko podjetje Migi, ki proizvaja tudi ortopedsko obutev, lani pa je zaposlilo pet novih sodelavcev, tako da je bilo konec leta v podjetju 13 zaposlenih.

Takšna podjetja bi lahko nudila zaposlitev tudi za katerega izmed presežnih delavcev Peka, če se ta znajde v stečaju ali prestrukturiranju.

Socialna bomba

Kljub temu bi popolna zaustavitev proizvodnje v Peku, ki je največje tržiško podjetje, pomenila pravo socialno bombo. Delavci Peka, katerih povprečna starost je približno 50 let, so namreč le težko zaposljivi. Kar tretjina delavcev jih je tudi povsem brez izobrazbe oziroma jih ima končano le osnovno šolo.

Čeprav imajo številni Pekovi delavci dolga leta izkušenj, bodo delo v svoji branži le težko našli, saj med večjimi obutvenimi podjetji v regiji deluje le še Alpina. Že leta 2004 je namreč propadel še en velikan gorenjske čevljarske industrije - kranjska Planika, kjer je delo izgubilo približno 700 ljudi, pozneje pa se je iz stečajnega postopka izvilo Planikino zdravo jedro v Turnišču. Tamkajšnji proizvodni obrat je kupilo nemško podjetje Meindl in obdržalo 250 zaposlenih.

O podobni rešitvi razmišljajo tudi državni lastniki Peka, kjer je sicer velika težava še v zastareli proizvodnji in drugi opremi.

Ponovna dokapitalizacija?

Edino večjo investicijo v zadnjem času je Peko izvedel lansko jesen, ko je pol milijona evrov vložil v nov stroj za hčerinsko podjetje PGP, ki se ukvarja z izdelavo podplatov in je pri poslovanju uspešno. Omenjena družba s približno 80 zaposlenimi bi se tako morda lahko ohranila kot zdravo jedro Peka.

Za Peko je sicer pripravljen tudi načrt finančnega in poslovnega prestrukturiranja, ki ga je vodstvo pripravilo pred dvema letoma, na njegovi podlagi pa je država podjetje že dokapitalizirala.

Ena izmed možnosti reševanja je ponovna dokapitalizacija, pri čemer pa mora biti država pazljiva, da ne bi kršila evropske zakonodaje. Že za dokapitalizacijo iz konca leta 2011 bi, da ne bi veljala za nedovoljeno državno pomoč, potrebovali strateškega partnerja.

Peko je preživel že več držav

Kot možnost se kaže tudi konverzija bančnih terjatev v lastniške deleže. V petek jo je ob robu kongresa slovenskih podjetnikov v Portorožu izpostavil tudi minister za gospodarski razvoj in tehnologijo Stanko Stepišnik.

Peko, katerega začetki segajo v leto 1903, je sicer v svojih 110-letni zgodovini prestal že različne težke razmere, preživel je kar nekaj držav, sistemov in lastnikov ter predstavlja eno izmed maloštevilnih blagovnih znamk nekdanje Jugoslavije, ki se je obdržala. V času svojega obstoja je moral že večkrat znižati število zaposlenih in okrniti proizvodnjo.

STA


Najbolj brano