Cenen trik, ki bolj škodi kot koristi

Tako rekoč ni stranke, ki v svojem volilnem programu ne bi obljubljala zmanjšanja števila ministrstev. Pravniki svarijo pred všečnostjo takšnih obetov. Brez natančne analize, kaj in kako združiti, bi namreč javno upravo lahko le še bolj zapletli in podražili.

Bojan Bugarič: “Zmanjšanje števila ministrstev samo po sebi ne pomeni nič, če bo vsebina dela ostala nespremenjena.”
Bojan Bugarič: “Zmanjšanje števila ministrstev samo po sebi ne pomeni nič, če bo vsebina dela ostala nespremenjena.” 

LJUBLJANA > “Gre za cenen trik, ki meša med cilji in sredstvi,” o napovedih zmanjšanja števila ministrstev pravi dr. Bojan Bugarič s Pravne fakultete v Ljubljani.

Predvolilna histerija

Zmanjšanje števila ministrstev je lahko po njegovem učinkovito varčevalno sredstvo, če, na primer, veš, da je neka naloga razdrobljena med različna ministrstva. Vendar pa v tem, kar pred volitvami napovedujejo stranke, vidi predvsem splošno histerijo, v kateri vsi pač obljubljajo manjši javni sektor. “Treba je natančno vedeti, kateri deli javnega sektorja ne delujejo optimalno. Prostora za izboljšave je veliko, ampak te terjajo resen pristop, ki bi se moral ukvarjati z vsebino dela in analizami, kaj je dobro in kaj ni,” meni Bugarič.

Spomnil je, da je večina strank, ki zdaj obetajo manjše število ministrstev, v preteklosti že imela možnost to narediti, pa je niso izkoristile.

“Zmanjšanje števila ministrstev samo po sebi ne pomeni nič, če bo vsebina dela ostala nespremenjena,” pojasnjuje Bugarič. Morda bi resda imeli pet ministrskih plač manj, a na drugi strani bomo za enak obsega nalog potrebovali pet uradnikov več.

“Mega ministrstva”

Da so predlogi strank o zmanjšanju števila ministrstev nedomišljeni, se strinja tudi dr. Rajko Pirnat z ljubljanske Pravne fakultete. Ti predlogi so po njegovem tudi v nasprotju z običajnim oblikovanjem upravnih področij: “Še posebej to velja za predlog LDS o ministrstvih, za katera si ni mogoče niti imen zapomniti, kaj šele, da bi pomenila tradicionalna upravna področja.”

Delitev na ministrstva, kot smo je vajeni zdaj, ne odstopa močno od ureditve v ostalih evropskih državah. Že zaradi primerljivosti ne bi bilo smiselno bistveno posegati v strukturo, meni Pirnat.

Poleg tega zmanjšanje števila samo po sebi ne bi vodilo k zmanjšanju uprave in racionalizaciji postopkov. “Takšno ministrstvo bi moralo imeti večje število državnih sekretarjev, kabinet ministra bi bil zelo obsežen, pa še v tem primeru bi minister tako ministrstvo težko obvladoval,” o združevanju ministrstev v “mega ministrstva” pravi Pirnat. Ta “mega ministrstva” poleg vsega ne bi mogla delovati pod eno streho, kar bi še zapletalo komunikacijo, število zaposlenih pa bi ostalo isto; upravne naloge je pač treba izpolniti, pa naj bo ministrstvo eno ali naj jih bo več.

Skupaj konfliktna področja

Glavna težava pa je po mnenju Pirnata to, da bi se po združitvah v istem resorju znašla “konfliktna delovna področja”, kot sta, denimo, kmetijstvo in varovanja okolja. “To bi vodilo v notranje blokade v ministrstvih ali v prevlado enega področja nad drugim, oboje pa je izrazito slabo,” opozarja.

“Namesto z reševanjem problemov v družbi se bo prihodnja vlada ukvarjala z reorganizacijami, ki vedno pomenijo določen zastoj v delovanju državnega aparata,” svari Pirnat, ki vidi možnosti za izboljšave, vendar na domišljen način.

Vodenje bi bilo zahtevno

“Zmanjševanje števila ministrstev lahko prinese boljšo koordinacijo delovanja vlade, a pomeni tudi zelo zahtevno vodenje na novo združenih ministrstev,” pa meni dr. Matjaž Nahtigal s koprske Fakultete za management. Nahtigal vidi past v mehaničnem združevanju ministrstev brez celovite razvojne strategije. To bi bil le površen tehnokratski ukrep “brez pomembnejših izboljšav v kvaliteti vodenja, načrtovanja in izvajanja posameznih razvojnih politik”. Proces združevanja terja določen čas, z reorganizacijo pa nastajajo tudi stroški, pravi Nahtigal.

JANA KREBELJ


Najbolj brano