Izšla je monografija o Golem otoku

Založba Modrijan je danes predstavila knjigo Božidarja Jezernika Goli otok - Titov gulag, o kateri je z avtorjem spregovorila publicistka Alenka Puhar. Kot je uvodoma dejala Puharjeva, se je večina internirancev različnih taborišč pri vseh grozotah, ki jih je doživljala, zavedala, da obstaja še nekaj hujšega - Goli otok.

LJUBLJANA> Po besedah Alenke Puhar so na Golem otoku jasno razpoznavne poteze socialističnega pregona. Zanj je bilo značilno, da organi pregona niso odgovarjali na vprašanje “kaj sem storil” ter da se je lahko kadar koli kogar koli poklicalo na zagovor. “Večna zasliševanja so bila del ovaduškega udbovskega sistema, saj se je dalo od aretirancev vedno izvedeti še kaj več, od političnih mnenj posameznikov do spolnih preferenc. Vse to je potem služilo za pregon, izsiljevanja in aretacije,” je dejala Puharjeva.

Brez monografij

Božidar Jezernik je, tako Puharjeva, prvi in edini, ki se je sistematično lotil problematike Golega otoka. Obstaja nekaj spominov in spisov kaznjencev, vendar se pisanja monografije izogibajo vsi, tudi zgodovinarji. To je potrdil tudi Jezernik, ki meni, da je razlogov več. Do 80. let se o tej temi ni smelo govoriti, po osamosvojitvi jugoslovanskih držav pa so se nove vlade izognile temu fenomenu. Danes se o tem zelo malo ve tako v Sloveniji kot v drugih državah nekdanje Jugoslavije. Ko je Jezernik pred tremi leti na knjižnem sejmu v Beogradu iskal knjigo na to temo, je večina prvič slišala za Goli otok, je ponazoril.

Jezernik, profesor za etnologijo Balkana in kulturno antropologijo, je v raziskovanje Golega otoka “padel po naključju”. Ob raziskovanju italijanskih taborišč je naletel na Jožeta Jurančiča, ki ga označuje za enega največjih slovenskih herojev. V taborišču na Rabu je vodil upor 2000 neoboroženih internirancev proti 2200 vojakom in paznikom. Upor je uspel brez smrtnih žrtev. Jurančič mu je pozneje povedal tudi svojo izkušnjo z Golega otoka, o kateri je sicer obljubil, da ne bo spregovoril.

Seznam kaznjencev

Tokratna knjiga je dopolnjena različica prve Non cogito ergo sum iz leta 1994. Naslov je nasprotje izreka filozofa Descartesa Cogito ergo sum (Mislim, torej sem). Uvod k prvi knjigi je napisal Lev Kreft, k pričujoči pa poljski zgodovinar Adam Michnik.

Prva izdaja vsebuje seznam kaznjencev, med katerimi po Jezernikov besedah prednjačijo Albanci. Ti niso imeli sorodnikov, ki bi lahko posredovali zanje, je pojasnil avtor. Sicer so bili med zaporniki vsi, ki so vsaj potencialno predstavljali opozicijo tedanjemu režimu. Med njimi je bilo veliko komunistov, ki so se formirali v 20. letih minulega stoletja ter so se razlikovali od tistih iz leta 1938, je pojasnil Jezernik.

STA

---