Italijane lahko od vlaganj odbije naša neresnost

Italijanske partnerje bi verjetno še najbolj zanimalo vlaganje v infrastrukturo, ocenjujejo primorski sogovorniki in pristavijo, da se moramo pri prodajah podjetij znebiti neresnosti. Italijanski premier Enrico Letta je namreč na nedavnem srečanju s slovensko predsednico vlade Alenko Bratušek poudaril, da je Italija zainteresirana za sodelovanje v slovenski privatizaciji.

PRIMORSKA > “Italijanske vlagatelje verjetno zanimajo vlaganja v infrastrukturo, tudi energetska podjetja, denimo, v Petrol. V bančništvo pa jih po moje ne vleče, navsezadnje sta pri nas že prisotni dve veliki italijanski skupini,” pravi Leon Klemše, predsednik uprave družbe Interfin Naložbe. A v isti sapi dodaja, da si katerikoli tuji vlagatelji - ne samo italijanski - najprej želijo jasnosti glede tega, katera podjetja nameravamo prodati in zlasti, ali s prodajo mislimo resno: “Pravzaprav je spričo številnih “flopov” na mestu vprašanje, kdo bi sploh vlagal v tako neresno državo. Poglejte, kolikokrat smo že prodajali Mercator, pa ga še nismo; le cena je bila vsakokrat nižja.”

Župan proti prodaji, ker ne bo več donacij

Po ocenah Klemšeta bo poskuse velikih prodaj še vedno spremljalo upiranje politike, tako da potencialni vlagatelji ne bodo imeli prav nobene garancije, da prodaja bo; karkoli lahko postane priročen argument proti prodaji. “Še nedavno je župan neke občine enemu izmed lastnikov podjetja s sedežem v tej občini položil na srce, naj ga, za božjo voljo, ne prodajo, ker potem to podjetje ne bo več prispevalo donacije za občinsko gasilsko društvo! Ali ni to dovolj zgovoren primer?!” še pravi Klemše.

Raje na avstrijsko Koroško

Tudi Edi Kraus, zamejski menedžer in direktor Julona, ki je v lasti italijanske skupine Aquafil - gre za največjo italijansko naložbo v slovenski realni sektor - se strinja, da bi bila infrastruktura lahko stična točka. “In to bodisi na področju železnic, letališč in tudi pristanišč - koprskega v navezi s tržaškim. Zanimiv bi lahko bil tudi Telekom, verjetno tudi banke.” Neposredne tuje naložbe se mu zdijo manj verjetne. “Poznam vsaj dva primera, ko se se italijanska podjetja s področja lesne industrije zanimala za neposredni naložbi pri nas. Primerjali so različne ponudbe, čudili so se visokim cenam zemljišč pri nas, na koncu pa so se odločili, da bodo vlagali na avstrijskem Koroškem. Eno izmed podjetij iz Italije me je prosilo tudi za nasvet glede vlaganja v Slovenijo; pomagal sem jim, kolikor sem lahko. Niso se še odločili, še tuhtajo,” pravi Kraus in dodaja, da je zlasti za manjša italijanska podjetja internacionalizacija poslovanja zahteven zalogaj: “Ne toliko po finančni plati; večjo vlogo igra komunikacijsko-miselni preobrat, ki je nujen.”

Manjka nam odločnosti

Sergio Stancich, zamejski menedžer in prvi mož Zadružne kraške banke z Opčin, ocenjuje, da bi v Sloveniji najprej morali razčistiti, katera podjetja so strateška in jih zato ne bomo prodali, pa četudi tujce še tako mikajo. “Telefonija bi po mojem že morala biti na tem seznamu, tudi Luka, pa letališča.” Pri prodajanju deležev v podjetij večinski državni lasti pogreša odločnost in transparentnost. “Ko imaš kupca, ki je resno zainteresiran za nakup, moraš poskrbeti za vsaj troje: zagotoviti, da res prodajaš in da se ne boš umaknil brez pravega razloga; vedeti moraš, kolikšna je vrednost in koliko lahko realno iztržiš, in zagotoviti, da morebitna prodaja ne bo Slovenije oddaljila od ciljev, ki so za državo strateško pomembni.” Stancich meni, da smo nekaj dobrih poslovnih priložnosti že izgubili, nekaj pa jih še imamo.

Interes različen od panoge do panoge

Giorgio Barzazi, predsednik uprave Lesonita, ki je v lasti italijanske družbe Fantoni, sklepa, da italijanske vlagatelje očitno zdaj najbolj mika Aerodrom Ljubljana. “Tako slovensko kot italijansko gospodarstvo zdaj nista v formi, kljub temu pa priložnosti so, z njimi pa tudi interes. Najbrž ne v gradbeništvu, tudi banke imajo zdaj svoje skrbi.” Ocenjuje, da so se razmere za vlaganje so se v 20 letih popolnoma spremenile. “V 90. letih so tujci prihajali v Slovenijo zaradi cenejših in usposobljenih delavcev, cenejša je bila tudi elektrika. Zdaj je precej drugače, a priložnosti so še, odvisno tudi od dejavnosti. Lesonitu, denimo, gre kar dobro,” pravi Barzazi.

SONJA RIBOLICA

---