Glavan: “Zadnji čas je, da se neha obtoževati slovensko Cerkev”
Novomeški škof Andrej Glavan, ki od odstopa Antona Stresa vodi škofovsko konferenco, kot svojo prvo nalogo vidi pomiritev duhov v Cerkvi. Menjave v vrhu Cerkve lahko utrdijo vero verujočih, meni in poudarja, da slovenska Cerkev ni odgovorna za posle mariborske nadškofije.
NOVO MESTO
>
Andrej Glavan podpira papeževe odločne poteze, saj meni, da mora biti Cerkev zgled.
Glavana je novica, da ga je Sveti sedež imenoval za apostolskega administratorja ljubljanske nadškofije, konec julija presenetila na srečanju mladih s papežem Frančiškom v Braziliji, od koder se je zato predčasno vrnil v domovino. Po odstopih ljubljanskega in mariborskega nadškofa, Antona Stresa in Marjana Turnška, k čemur ju je pozval Vatikan, so slovenski škofje Glavana izvolili tudi za predsednika Slovenske škofovske konference, podpredsednik pa je postal celjski škof Stanislav Lipovšek, ki začasno upravlja tudi mariborsko nadškofijo.
Glavan je v pogovoru pred četrtkovim praznikom Marijinega vnebovzetja spregovoril tudi o vplivu nedavnih kadrovskih sprememb na vernike. Praznik ima v slovenski tradiciji veliko vlogo. Po njegovem mnenju morda danes ni več tako množičnih shodov, ki so se nekoč dogajali samo na nekaterih Božjih poteh, je pa danes teh veliko več. Ljudje praznik doživljajo tudi kot praznik poletne lepote, veselja ob navdušenih procesijah in kot praznik cvetja, ki ga marsikje na ta dan tudi blagoslavljajo, pravi škof.
Zgolj nekaj tednov pred tem praznikom se je zgodila kadrovska sprememba v vrhu slovenske Cerkve. Ali lahko ta sprememba vpliva na udeležbo vernikov na romarskih shodih ob prazniku? Lahko zaradi te spremembe število vernikov upade ali se poveča?
“Bomo videli. Osebno pa menim, da ne bo dosti vplivala, prej obratno. Doslej se je število romarjev vsako leto povečevalo. Tu v Novem mestu na Zaplazu opažam, da se je število romarjev glede na prejšnja leta izrazito povečalo. Na posameznike bo morda sprememba vplivala, posebno na tiste, ki so nekako že bili na tem, da odpadejo, pa so mogoče čakali primeren trenutek, da bodo odhod lažje upravičili. Mnogi se bodo pa ob dogodkih, ki so zadnji čas pretresali slovensko javnost zaradi mariborske tragedije, še bolj zavedli, da se morajo za vero znova osebno odločiti, pa tudi, da je treba več moliti.
Menim, da sta oba nadškofa ob odstopu dala močno pričevanje vere in zaupanja v Gospoda ter s tem lahko doprinesla k utrditvi vere verujočih in morda tudi k prebuditvi vere v neverujočih. Med duhovniki in drugimi ljudmi opažam, da jih je ta tragedija pretresla in užalostila, redko koga sem slišal, da bi ju obsojal, pač pa menijo, da je bila zahteva po odstopu pretirana, da je to za visokega dostojanstvenika večji udarec, kot pa če bi dobil nekaj let zapora.”
Nasprotno pa se pojavljajo tudi stališča, da je treba poiskati krivce in povrniti malim delničarjem to, kar so izgubili.
“To je, vsaj znotraj Cerkve, manjšina. Takšna stališča se pojavljajo morda v drugi laični javnosti, ki razmer v Cerkvi ne pozna. Tudi jaz sem za to, da se poišče resnične krivce. Sam spremljam vsa ta dogajanja, kolikor je mogoče, zavedam pa se, da ni škofa, ki bi popolnoma razumel to ekonomijo. S kmečko pametjo pa vidiš in razumeš, da gre tukaj za veliko stvar in veliko zaroto.
Tudi pri NKBM so delničarji izgubili vse, pa nihče ne zahteva nobene povrnitve. Ta zahteva po povračilu je popolnoma nerealna. Ne vem, kje imajo pamet tudi nekateri kleriki, ki o tem govorijo. Od kod naj vzame mariborska škofija? Slovenska Cerkev pa nima nobene odgovornosti do tega. V Sloveniji je šest škofij in to je stvar mariborske škofije. Zadnji čas je, da se neha obtoževati slovensko Cerkev. Kaj je kriva koprska škofija za to in kaj novomeška? Mi nimamo niti ene delnice pa tudi, hvalabogu, niti enega evra kredita. Tako da ne vem, kaj vsi ostali narobe delamo, če so v Mariboru šli tako zelo predaleč. Moram pa reči, da so za to krive tudi banke, ponujale so posojila. Nekdo je to morda celo načrtoval.”
Kako vidite delo papeža Frančiška in njegove po mnenju nekaterih zelo ostre poteze na različnih področjih, kot so korupcija, pranje denarja, pedofilija?
“To odločno odobravam, prav vse odobravam. Cerkev mora biti tudi na tem področju zgled in sem prepričan, da je prav s tem odstopom Cerkev dala zgled, čeprav je bil to velik udarec za ta dva nadškofa in za celotno Cerkev. Vendar sta dala zgled in sta sprejela objektivno odgovornost, čeprav je subjektivna vprašljiva. Kot sem rekel, ga ni škofa, ki bi res bil ekonomski strokovnjak, da bi razumel vse to, kar se dogaja v slovenskem gospodarskem prostoru v svetu delnic in kreditov.”
Zaradi nekaterih potez je papež priljubljen med verniki po vsem svetu, tudi v Sloveniji pa je slišati o vatikanskih lobijih. Ali lahko ti papežu zaradi takšnih potez spodmaknejo stolček?
“Ne, v nobenem primeru. On je trenutno tako priljubljen prav s to svojo doslednostjo, tudi osebno radikalnostjo, preprostostjo, skromnostjo. V Braziliji na srečanju mladih sem ga doživel kot vizionarja, ki zaupa, zlasti mladim, in nanje računa pri novi evangelizaciji. V nogometnem žargonu jih je spodbujal: 'Bodite protagonisti, ne ostajajte le pri obrambi, ampak napadajte.'”
Kaj bodo vaše glavne naloge v ljubljanski nadškofiji in v vlogi predsednika Slovenske škofovske konference. Kako bo z nadaljevanjem dela v okviru pastoralnega načrta?
“To mora iti naprej. Hvalabogu, da se je na ravni škofovske konference prva faza nekako končala, da se zdaj to prenaša na nižje nivoje, na župnije in delno škofije. Prva naloga pa je konsolidacija znotraj Cerkve, pomiritev duhov. Vemo, da so posamezniki zelo razočarani, na prvi hip človek pomisli, da se jezijo na vse, na našo državo in na Vatikan. Ampak do te pomiritve bo prišlo, kajti Cerkev mora biti enega duha in enega srca, če hočemo imeti kakšne uspehe. Danes sicer prevladuje pravilo edinost v različnosti, ampak vendarle prevelikih razlik, ki bi motile zlasti pastoralno delo, ne sme biti. Ta notranja konsolidacija se bo morala izvršiti, zato bomo morali uporabiti dekanijska srečanja in konference, pastoralne konference, duhovne obnove, vse v tej smeri, da se pogovorimo in nekako poenotimo svoja mnenja tudi do stvari, ki so težke in včasih nerazumljive.”
Ljubljansko nadškofijo ste upravljali že v letu 2004 po odhodu tedanjega nadškofa Rodeta. Lahko primerjate, kako je bilo takrat in kako danes? Morda danes čutite večji pritisk zaradi poziva k odstopu Stresa?
“Ne, pritisk ni nič večji. Je pa razlika - takrat sem bil škofijski upravitelj, izvoljen od zbora svetovalcev, s tem ni imel Rim nič. Zdaj pa sem imenovan kot apostolski administrator tako rekoč od papeža samega preko kongregacije. Zato imam tudi večja pooblastila, pooblastila krajevnega škofa, in imam zato tudi več sodelavcev, ki mi lahko pomagajo. Je pa seveda to napor, ker se ne mislim seliti, vendar sodobna sredstva omogočajo tudi to povezavo in lažje komuniciranje.”
Kaj je za vas večja čast, da so vas izvolili v Ljubljani ali da so vas imenovali iz Vatikana?
“O tem ne razmišljam, ker je to združeno predvsem z dolžnostmi in nalogami. O tem sploh ne razmišljam. Saj druge možnosti skoraj ni bilo, da je celjski škof prevzel Maribor in eden od nas Ljubljano. Nuncij je rekel: 'Vi že dobro poznate Ljubljano, tako je najbolj primerno, da prevzamete vi.' Res je, da so redke župnije, kjer še nisem bil, bodisi za kakšen pastoralni obisk ali birmo ali kakšno slovesnost, tako da res kar dobro poznam duhovnike pa tudi teren v ljubljanski nadškofiji.”
Lahko škof oziroma kandidat za škofa sploh zavrne takšno povabilo iz Vatikana?
“Dejansko lahko, če ima kakšen razlog, zlasti ko gre za njegovo osebno, daljše imenovanje. Kdor je predlagan za škofa, ima pravico, da to zavrne. Vendar velja pravilo, da je papeževo imenovanje hkrati tudi neke vrste ukaz.”
Sami ste že dejali, da se na mestu naslednjega ljubljanskega nadškofa ne vidite. Ali vidite koga drugega oziroma kakšen bi moral biti po vašem mnenju novi nadškof?
“Ne bi špekuliral o imenih. To je absolutno neprimerno. Gotovo pa bo moral imeti notranji pogum, da bo prevzel škofijo v teh zmedenih časih, to velja še zlasti za Maribor, pa tudi konec koncev za Ljubljano. Usoda odstopljenih nadškofov je gotovo slaba popotnica. Marsikdo bo rekel: 'Zakaj bi se pa izpostavljal?' Ampak zaupam, Sveti Duh bo že našel tistega, ki ga pač hoče imeti. Vsekakor pa mora biti to mlajša moč, ki bo sposobna to breme prevzeti. Midva z Lipovškom sva oba 70-letnika, mislim, da sva prestara za tako breme.”
Pa vidite takega kandidata v Sloveniji? Teolog Ivan Štuhec namreč pravi, da bo Vatikan po taki potezi moral poiskati nekoga od zunaj, ker da so v Sloveniji že vsi kontaminirani z mariborsko izkušnjo.
“No, to je njegovo osebno mnenje, jaz nisem tega prepričanja. Možno je tudi, da bi kdo prišel od zunaj. Nekje sem bral, da se omenja celo Argentino, kjer imamo tri Slovence škofe. Ampak kako naj pride nekdo iz Argentine reševati slovenske probleme, saj se bo do konca mandata komaj vživel v naše razmere. Verjetno bo, ni pa nujno, Sveti sedež poiskal škofa pri nas.”
So se predstavniki Svetega sedeža o tem z vami že kaj posvetovali?
“Ne, nič. Nuncij, ki je dolžan to urejati in te postopke sprožiti, je trenutno na dopustu. Mislim pa, da se vrne prihodnji teden.”
V kolikšnem času pa pričakujete imenovanje?
“Želim si samo, da bi bilo čim prej. Sem pa realist, tako da pred novim letom ne pričakujem imenovanja.”
Odstopa obeh nadškofov sta se zgodila pred jesenjo, v kateri se obeta odpiranje vprašanja zakona o verski svobodi. Kaj lahko za Cerkev pomeni odprtje tega vprašanja v času, ko sta obe nadškofiji brez nadškofa?
“Kolikor bo potrebno, bomo pogovore nadaljevali drugi. Cerkev na Slovenskem živi naprej. Ni vse odvisno od teh dveh, čeprav sta bili ugledni avtoriteti, vendar mislim, da bo šlo tudi to naprej. Vendar vnaprej obžalujem, če bo prišlo do kakšnih sprememb zakona, ker se bomo samo oddaljili od demokratične Evrope. Z vsako spremembo.”
Ste se kot novi predsednik Slovenske škofovske konference že srečali ali dogovorili za srečanje s predstavniki vrha slovenske države?
“Ne, ni prišlo še nobeno vabilo, tudi namig ne. Če bodo želeli, se bomo radi odzvali.”
Menite, da je takšno srečanje potrebno?
“Za nekatere stvari bi bilo potrebno. Eno ste že omenili - zakon o verski svobodi. Osebno sem pristaš tega, da bi se zakon popravil le v tistih zadevah, ki jih je zahtevalo ustavno sodišče, kaj več pa ne, ker se mi zdi, da je dober in napreden.”
Drugo odprto in zdaj aktualno vprašanje je obdavčitev nepremičnin, tudi cerkvenih.
“O tem smo govorili in ugotavljali, kako drastično nerealen je ta predlog. Čudili smo se, da kaj takega sploh lahko pride iz rok ministrstva, ker vemo, kako so se uprli zlasti tisti, ki so najbolj prizadeti, kmetje, lastniki gozdov in vinogradov. Ker, če bi to veljalo, gre za uničenje kmetijstva v Sloveniji.”
Kaj bi pa to pomenilo za Cerkev, če bi obdavčili tudi cerkvene nepremičnine?
“To je prav tako nerealno. Velikokrat se govori, kako je Cerkev bogata, ampak tu gre za gozdove in njive, ki so nam velikokrat v breme. Ko gre pa za cerkve, je to totalno mrtvo bogastvo. Ali naj gremo prodajat baročne oltarje? Kdo jih bo kupil, kdo bo to vzdrževal? Če bi hoteli nekaj prodati, bodisi župnišče ali pa cerkev, bi nas lahko ljudje napodili z vilami, kot nekoč v kmečkih uporih, ker je to njihova stvar, to je njihovo bogastvo. Oni so to gradili, oni to vzdržujejo. Prepričan sem, da predlog v taki drastični obliki, kot je zdaj zapisan, ne bo obstal.”
STA