Jagodni izbor leta 2011

Za nami je dvanajst pestrih mesecev, pred nami pa 13 imen, ki so jih najbolj zaznamovala. Izbrali so jih bralci, poslušalci in gledalci s predstavniki treh novinarskih hiš - Primorskih novic, Radia Koper in Televizije Koper, ki že sedmo leto pred mikrofone, kamere in fotografske objektive postavljajo primorske junake in junakinje.

Odpri galerijo

Tudi letošnja druščina mesečnih zmagovalcev je pisana in polna zanimivih razlik. Nominiranci za sedmi laskavi naziv pa imajo skupno lastnost: presekali so malodušje in presegli povprečje. Pred končnim dejanjem, izborom osebnosti Primorske 2011, predstavljamo vse kandidate.

Osebnost Primorske meseca januarja: Andreja Erzetič, vinska kraljica Slovenije leta 2010

Andreja Erzetič, dekle iz Goriški brd, je v času zmage predala lento vinske kraljice Slovenije. Bila je študentka agronomije in v času kraljevanja zelo delovna vinska kraljica, svoje poslanstvo je opravljala zelo spoštljivo do vina in ljudi.

“Moje leto kraljevanja vinu je bilo prijetno, polno novih spoznanj, a hkrati naporno, saj sem zabeležila več kot 140 nastopov.”

Vinska zgodba, ko je nosila krono vinske kraljice, ji je prirasla k srcu. Spoznala je vso vinorodno deželo Slovenijo, njena odlična vina in pridne slovenske vinogradnike. “Vesela sem, da sem spoznala, da je to tisto, s čimer bi se rada ukvarjala. Tako 'kraljevanje' kot študij agronomije sta mi dala to potrditev.”

Kot deklica je občudovala lepe vinske kraljice, a pri vinu ne gre za lepoto, pač pa za znanje o vinu, poznavanje kulture pitja vina, navade in običaje, povezane z njim ...

“Vinska kraljica mora skrbeti za promocijo slovenski vin in vinogradništva, pa tudi Slovenije kot zanimive turistične destinacije. Ker je bilo promoviranje tega že moja najstniška želja, sem vse počela s srcem. In čeprav sem Brika, sem se trudila za vse slovenske kmete in vsa področja.”

Veliko časa in energije je posvetila mladim in alkoholu. “Vino in mladi je bila moja tema in vrhunec so bile s tem povezane delavnice.” Mladim je na sproščen način predstavila slovensko vinarstvo, pripravila je degustacijo vin in skozi vprašanja je z mladimi odpirala različne teme, povezane z vinom. Ker so bile delavnice uspešne in obiskane, se je odločila, da bo z različnimi institucijami in strokovnimi službami ter v sodelovanju z občinami z Goriškega s projektom nadaljevala. Ne dvomi, da se bodo njene aktivnosti razširile po vsej Sloveniji.

“Ta projekt dela z mladimi bo moje vodilo tudi v prihodnjih letih. Mladi prevečkrat gledajo na vino kot opojno pijačo in s tem se razvrednoti delo pridnih kmečkih rok in našo tradicijo.”

Osebnosti Primorske meseca februarja: Miroslav Košuta in Anton Nanut, pesnik in dirigent, velika Prešernova nagrajenca

Mesec februar je zaznamovala skupna zmaga dveh velikih Primorcev. Maestra Antona Nanuta in pesnika Miroslava Košute, ki sta zaupanje Primorcev postavila ob bok veliki Prešernovi nagradi in številnim drugim nagradam.

“Najprej moram izraziti zadovoljstvo, da sem prejel nagrado skupaj s kolegom Nanutom. Kolegom zato, ker sva študirala nekako ob istem času v Ljubljani, čeprav je on nekoliko starejši,” je bil februarske zmage vesel Košuta. Zadovoljen pa je z vsakim srečanjem z ljudmi. “Kadar me človek ustavi na cesti, je to dokaz, da že nekaj ve o meni in da mi ima nekaj sporočiti - če ne drugega vsaj svoje osebno priznanje.”

Zveste spremljevalka Miroslava Košute so tudi besede drugih avtorjev, v glavnem zapisane. “Z ljudmi se srečujem občasno, tudi zaradi svoje betežnosti zadnje čase, z avtorji pa redno, navsezgodaj zjutraj in tudi ob slovesu dneva, zvečer.”

Anton Nanut pa svoje misli raje izrazi z glasbo. “Na to se ni treba posebej pripravljati. Dirigenti nismo govorniki. Ko govoriš orkestru, mu moraš poslati telegram, ne pa pisati pisma.” In ko glasba zazveni v živo, je to enkraten dogodek, je odločen Nanut. “Lahko imamo še tako izvrstne plošče, posnetke ... Koncert je dogodek, ni samo glasba, ampak psihološki moment, kjer je vsem v dvorani skupni cilj glasba.”

Meni, da smo vsi na nek način zaljubljeni v glasbo. “Razmišljal sem, kako bi morali biti naši politiki ravno tako pripravljeni za uspeh držati skupaj kot v orkestru. Nam v orkestru mora biti skupni cilj, da smo lepo sprejeti in da nekaj damo poslušalcem. Zato je naš poklic tudi neko duhovno poslanstvo.”

Glasba - povsem njegova - v njem zveni tudi, ko spi, a se zjutraj razblini. “Ko se zbudim, pozabim, tako da ostajam dirigent in poustvarjalni umetnik.”

Osebnost Primorske meseca marca: Jadranka Vrh Jermančič, zdravnica in borka proti raku

Jadranka Vrh Jermančič je zdravnica. V bolnišnici v Izoli dela že vrsto let kot specialistka citologije in patologije. Naše celice gleda pod mikroskopom in velikokrat ugotovi ter podpiše usodne diagnoze. A zelo dobro pozna tudi človeško dušo, saj že dvanajst let vodi obalno društvo za boj proti raku in je soustanoviteljica ter strokovna vodja skupine žensk za samopomoč z rakom dojke. Njen delovni in prosti čas je prežet s poslanstvom, za katerega so ji hvaležni številni ljudje.

Njeno delo je pogosto povezano z žalostnimi zgodbami, ki jih piše rak, hkrati pa prinaša tudi drugačne izkušnje. “Velikokrat sem že dejala, da sem ljudem hvaležna za njihove zgodbe, ki se me dotaknejo v dno duše. Pogovori z ljudmi v trenutkih, ko jim je postavljena diagnoza, so včasih kot prava molitev.”

Svetli trenutki pa se kažejo tudi na področju, na katerem dela. Tako so v minulem letu v izolski bolnišnici dobili kadrovsko pomoč, novo zdravnico specialistko in specializantko. “To daje upanje, da se bomo starejši umaknili in delo prepustili drugim. Področje zdravljenja raka beleži neverjetne dosežke, prav tako področje diagnostike, tako da sem res optimistična,” pravi.

Uspešne zgodbe tistih, ki so preboleli raka, ljudem dajejo upanje, notranjo motivacijo pa mora vsak najti sam. “Običajno sem poleg, ko se človeku sesuje svet in to je normalno. Ponuditi mu je treba svojo ramo, da se nasloni, in ga opogumiti. To sem pripravljena storiti v vsakem trenutku. Človeku poskušam ponuditi upanje, da pogumno stopi na novo pot, ki je morda težka in polna ovinkov, a velikokrat tudi darilo tistemu, ki preživlja to bolezen. Srečala sem veliko takih, ki so šele po diagnozi raka resnično zaživeli polno, postavili prave stvari na pravo mesto in zadihali s polnimi pljuči.”

Osebnost Primorske meseca aprila: Fredi Radojkovič, trener rokometnega kluba Cimos Koper

Mesec april je na Primorskem zaznamoval šport. Koprski rokometni klub Cimos niza zmage eno za drugo. Koprsko moštvo je osvojilo trojno krono: zmagalo je v domačem prvenstvu in pokalu ter osvojilo pokal challenge. Do teh zmag je klub vodil 45-letni Izolan Fredi Radojkovič, ki na trenerskem stolčku Cimosa sedi že drugič v karieri.

“Klub je rasel dolga leta, pri njem sem bil na začetku, zatem sem odšel, zdaj sem spet tu. Klub ni plod le mojega dela, pač pa večletnega dela, kjer imajo tudi drugi svoj prispevek. Jaz sem le zložil vso zadevo skupaj,” pravi.

Njegov način dela je tak, da posveča veliko pozornost ne samo igralcem, pač pa vsem sodelavcem v klubu. “Želim, da vsak čuti, da je pomemben v timu. Tudi delu, za katerega je na zunaj videti, da je nepomembno, dajem velik pomen. Vsak mora začutiti, kaj delamo, in če vsi - kar je najbolj pomembno - verjamejo v to, potem jo moja naloga tako speljana, kot sem si jo zastavil. Torej mi verjamejo in mi sledijo. In če pridejo še uspehi, potem je to res enkratno,” opisuje odnose v klubu po vseh uspehih. Njemu najslajši je tisti, ki je klubu prinesel pokal državnega prvenstva.

O sebi pravi: “Sem vedno isti Fredi. Zmage ti ne smejo stopiti preveč v glavo. Ostati moraš isti, čeprav so obveznosti večje. Mislim, da sem vedno isti in želim tak tudi ostati.” Konkurenco v športu spoštuje, a pri tem dodaja, da mora vsakdo najprej najbolj spoštovati sebe. “Živim od izzivov in dokazovanj, ampak na prvem mestu je vedno spoštovanje.”

Po njegovem mnenju uspeh vedno tke več različnih oseb, ki morajo delovati uigrano.

Tako je na delovnem mestu, v družini, skupnosti in v državi. “Želim, da bi bili vsi malo bolj tolerantni in potrpežljivi na vseh področjih. Verjamem, da lahko pridemo do boljšega življenja samo s potrpljenjem in delom.”

Osebnost Primorske meseca maja: Zdravko Likar, borec za pravice Slovencev v Italiji

Maja so Primorci izbrali Zdravka Likarja, predsednika fundacije Poti miru v Posočju, ki več kot 30 let tke prijateljske vezi z Rezijani in Benečani. Tudi red za zasluge, s katerim ga je odlikoval predsednik države, je Likar posvetil zamejskim prijateljem. Eden njegovih najpomembnejših projektov je muzej prve svetovne vojne v Kobaridu, na njegovo pobudo pa je pot miru povezala Log pod Mangartom z Mengorami.

Lepe besede, ki se nizajo ob misli na Likarja, ga spremljajo že od mladih let. V njem je tlela skrb, da bi ob meji zavladala tvorno sožitje in mir. “To se mi je veliko let motalo po glavi in potem je prišlo na dan v kobariškem muzeju in v poti miru, pa tudi s tkanjem strpnih odnosov med Slovenci z obeh strani meje.” Čeprav je zamisel dolgo zorela, je potem, ko je padla na plodna tla, muzej hitro odprl svoja vrata; od prvih aktivnosti, dokler je muzej zaživel, je minilo le malo več kot eno leto. “Ideja se je porodila poleti 1989 in čez 13 ali 14 mesecev je bil muzej odprt na veliko veselje vseh, ki so vedeli, da potrebujemo zgodbo prve svetovne vojne in bitke pri Kobaridu. Javnost je morala spoznati, koliko muk, koliko trpljenja, koliko kletvic mladih fantov in mož, ki so krvaveli tu ob Soči, je bilo potrebnih.”

Za velike ideje pa človek potrebuje čiste misli. Te Likar najde v planinah, po katerih hodi kar nekajkrat na teden. “Če le imam pet minut časa, grem gor in vedno hodim sam. Gor so misli čiste, obzorja široka in potem pridejo na dan tudi ideje.” In želje, da bi ob meji vladal mir. “Dokler se bo človeški rod kar naprej spopadal za prestiž, bogastvo, bodo v tem prestižu med velikimi generali trpeli majhni ljudje. Majhni ljudje so v vojnah vedno trpeli, še posebej tu ob naši zahodni meji, zato je treba med Italijo in Slovenijo med Italijani, Slovenci in Furlani ustvarjati mirno sožitje.”

Osebnost Primorske meseca junija: Valter Saksida, krvodajalec, ki to plemenito dejavnost širi med številne znance

Valter Saksida je junija, ko je postal osebnost meseca, kri daroval 99-krat. Do januarja, ko izbiramo osebnost leta, se je številka povzpela že na 101. Dodaja pa, da ta številka še zdaleč ni dokončna in da bo s krvodajalstvom pomagal čim dlje.

Kri je prvič daroval kot mladenič. Od takrat je zvest krvodajalstvu in je redni gost Centra za transfuzijsko dejavnost Izola. A ni le darovalec, ampak tudi plemenit človek, ki mu krvodajalstvo pomeni način življenja. Pomen krvodajalstva širi med svoje družinske člane, prijatelje in znance. Tako vsake tri mesece, ko pride na odvzem krvi, s seboj pripelje tudi ducat takih, ki jih je prepričal, da se pridružijo širokemu krogu krvodajalcev. Tako predstavlja tisoče, ki v času prevelike odtujenosti niso pozabili na sočloveka.

Saksida pa ni le krvodajalec. Rekorde dosega tudi na Slavniku. “Pred dvema letoma sem se na vrh povzpel 119-krat, lani pa sem prišel do številke 140.” A nenazadnje so tudi vzponi na Slavnik povezani s krvodajalstvom: “Kondicija je pomembna za pravega in dobrega krvodajalca. Pomaga pri zdravju in če si zdrav, lahko daješ kri.”

Saksida pa ne le daruje krvi, pač pa tudi vestno skrbi, da se družina njemu podobnih ljudi, ki jim ni vseeno za sočloveka, veča. “Lani sem organiziral akcijo in skupaj smo darovali kri. Bilo nas je 25. Ti krvodajalci morajo zdaj poskrbeti za nove krvodajalce in tako naprej. Tako se dejavnost širi.”

Kot “izkušen” krvodajalec pa zna mlade prepričati, da je strah pred iglo le strah, in da ga je z mislijo na življenja, ki jih rešuje, mogoče premagati. Koliko življenj je sam rešil, ne ve. Pred leti, ko je bila kri še označena z imenom in priimkom darovalca, je celo spoznal kakega človeka, ki se mu je po žilah pretakal njegova kri. “Zdaj smo le številka, a to sploh ni pomembno. Pomagati drugim, to je bistvo vsega.”

Osebnost Primorske meseca julija: Ambrož Čopi, zborovodja Akademskega pevskega zbora Univerze na Primorskem

Julij je bil na Primorskem v znamenju glasbe, saj je Akademski pevski zbor Univerze na Primorskem na velikem glasbenem tekmovanju v Španiji svojim velikim uspehom dodal še eno pomembno zmago. Poleg standardne zborovske zasedbe je tam dosegel drugo mesto tudi ženski del zbora. Uspešen zbor vodi Ambrož Čopi.

Akademski pevski zbor Univerze na Primorskem je v lanski sezoni ob omenjenem tekmovanju priredil celo vrsto eminentnih dogodkov z zbori s Filipinov, Nemčije in Anglije, ki so prišli v Koper in prepevali. Posebnost lanske sezone pa so bili orkestri z Nizozemske in Finske, ki jih je gostil Koper. Poleg tega je zbor zmagal na tekmovanju v Ohridu, pel na festivalu na Sardiniji, kamor pridejo le najeminentnejši zbori s celega sveta ...

Vse ta gostovanja in tekmovanja prinašajo vrsto priznanj in nagrad. “Priznanja hrani zbor, ki dosega zavidljive uspehe, ne pomenijo pa vedno srži zasedbe. Akademski pevski zbor je pokazal bistvo študentskega zbora, ta je eden redkih elementov umetniškega poustvarjanja na naši univerzi, ki je še mlada.” Svoje delovanje je zbor zastavil široko, predstavljal se je na tekmovanjih, predvsem pa je v domači kraj prinesel kulturne dogodke in mladost.

Poleg priznanj pa duši Ambroža Čopija prinese zadovoljstvo glasba na odru, “... ko glasba lebdi, ko začutiš, da si eno z ekipo, in ko vsak gib, mimika obraza ali telesa sproži novo interpretacijo, novo občutenje glasbe in s tem tudi kakovostno interpretacijo”.

Čopija, ki je dirigent, skladatelj in pedagog, naprej žene odgovornost. “Dobili smo novo generacijo, 20 novih članov, ki bodo sledili viziji zbora in popeljali ime univerze in Študentske organizacije Univerze na Primorskem po Sloveniji in svetu.” Raznolikost dela v glasi ga bogati, osrečujeta ga delo z ljudmi in obveza, da znanje predaja novim generacijam. V načrtih pa se mu zarisuje tudi zamisel o orkestru.

Osebnost Primorske meseca avgusta: Jadran Sterle, avtor več kot sto dokumentarnih filmov

Jadran Sterle, novinar, filozof, prevajalec, avtor več kot 100 dokumentarnih filmov, pri katerih je večinoma tudi scenarist, voditelj in pogosto tudi režiser, je bil osebnost Primorske meseca avgusta. Mreža spomina, film o zadnjih slovenskih ribičih na avtohtoni obali od Žavelj pri Trstu do Devina, je bil povod za njegovo nominacijo. Filmov, s katerimi Sterle spoštljivo pripoveduje zgodbe časa, ki ga ni več, pa je še veliko.

“Slika je izjemno močna govorica, zato je tudi deležna izjemnega spoštovanja. A če je ne beremo pravilno, lahko hitro pomeni nekaj drugega. Zato jo je treba spoštovati,” meni Sterle. A pri tem dodaja, da moramo biti za pravilno razumevanje filma “slikovno” pismeni. Ko Sterle začne brisati prah s pozabljenega in ga zlošči do sijaja, predrami spoznanje, da še tako bleda senca, ki ždi pod prahom, vpliva na naše današnje življenje. “To dediščina, početje naših dedov, prepoznamo v našem življenju. Mogoče mislimo, da so to samo zgodbe, a to je genska informacija, ki je del naše krvi.”

O načrtih za letošnje leto pa pravi: “Imam veliko naslovov, ki bi jih rad spravil v dokumentarno govorico, tako na TV Slovenija kot drugje, najbolj pri srcu pa mi je knjižni naslov, ki bo izšel pri založbi *cf. Z Zojo Skuškovo se pogovarjava o objavi prevoda dela majevske Indijanke Rigoberte Menchu. Leta 1992 je bila Nobelova nagrajenka za mir, ker je pomagala umiriti državljansko vojno v Gvatemali. Ljubo mi je, da bo ta prevod izšel letos, ker bodo vsi govorili, kako Maji napovedujejo konec sveta - to je seveda šala -, gre pa za konec koledarskega majevskega ciklusa. Ta knjiga je njej življenjepis, pripoveduje o vsakodnevnem življenju Majev. Spoznamo jih kot popolnoma sodobno ljudstvo brez mitoloških strahov in usode, ki nam jo skušajo vsiliti mediji ...”

Osebnost Primorske meseca septembra: Mladen Gasparini, žilni kirurg iz izolske bolnišnice.

Septembra so Primorci za osebnost meseca izbrali zdravnika, žilnega kirurga Mladena Gasparinija, predstojnika kirurškega oddelka v bolnišnici Izola. Nagradili so njegovo pobudo za vseslovenski kongres Zdravniki za javnost, ko so se zdravniki iz ambulant odpravili na prosto in bele halje zamenjali za druženje z ljudmi. “V manj formalnih okoliščinah sporočilo prej pride do naslovnika in se ga dotakne na drugačen način,” je bilo zavedanje, ki je vodilo akcijo. Širokemu krogu ljudi so ponudili spoznanja o boleznih srca in ožilja, ki jih sicer zdravniki nudijo v prostorih, kjer je včasih tesnobno in stresno. Dogodek naj ne bi bil osamljen. “Po vseh naporih, ki sem jih vložil v prvi dogodek, verjamem, da bo v drugo lažje. Odziv kaže, da take dogodke potrebujemo in zavezani smo, da jih organiziramo tudi v prihodnje in tudi drugod po Sloveniji.”

Kako pa zdravnik skrbi zase? “Nimam 120 kilogramov in ne kadim, tako da bi v šali lahko rekel, da sem primeren model za svetovanje. Seveda pa bi tudi sam zase lahko naredil več.” Kot bi lahko naredil več vsak od nas, tudi tisti, ki se redno ukvarja s športom in upošteva mediteransko dieto, ki naj bi bila najbolj učinkovita, dodaja Gasparini.

“Zdravniki ne pričakujemo, da bo vsakdo spremenil življenje, pričakujemo pa, da bo naredil nek majhen korak, ki ga bo peljal tja, kjer bo sam zadovoljen.”

Odkar je septembra postal osebnost Primorske, mu je bilo prijetno srečevati ljudi, ki so mu iskreno čestitali in povedali, da so glasovali zanj. “A moje delo ni vezano na to priznanje. Ljudem posredujem, kar so me naučili drugi, kar sem se naučil iz knjig in kar sem sam izkusil. Priznanje bi vzel kot priložnost, da ljudi motiviram, da tudi sami začnejo posredovati svoje znanje v svojem okolju. Ne širimo lahko samo zdravja, pač pa znanje o čemerkoli.”

Osebnost Primorske meseca oktobra: Ivo Boscarol, podjetnik, ustanovitelj in direktor Pipistrela iz Ajdovščine

Jesenski mesec oktober je v dolgem nizu zmag še eno, tokrat primorsko, prinesel Ivu Boscarolu iz Ajdovščine. Tretjega oktobra se je v ZDA zgodilo to, kar je bilo nekoč moč le sanjati. Letalo Taurus G4, prvo štirisedežno letalo na električni pogon, ki je kadar koli letelo, je v Kaliforniji znova premagalo vso svetovno elito.

S svojim delom in znanjem svoje majhne ekipe je doma in v svetu dosegel prepoznavnost, ki je bila nekoč rezervirana za velike. Dovolil si je sanjati.

“Včasih malo za šalo malo za res rečem, da sem žalosten, ker so mi ukradli Jamesa Bonda. Ko sem bil mlajši, sem hodil v kino, da sem videl, kam bo šla tehnologija čez 10, 15, 20 let. In danes je prišlo do te točke, da je praktično vse res, da je, kar koli si zamisliš, že nekdo skoraj naredil. In je bistveno težje biti inventiven, drugačen. Poglejte glasbo! Dobra glasba se je delala pred 20, 30 leti, dandanes pa je zelo težko glasbo narediti drugačno. In zato so izzivi vse večji. Če bi rekli, da je bilo že vse narejeno, bi bilo konec. Izzivi - bolj so težki, bolj so zanimivi.”

Hkrati pa Boscarol pravi, da je še kar nekaj področij, kjer je še veliko odprtega. “Poglejte medicino! Če bi čisto majhen del denarja, ki gre za oboroževanje, šel za medicino, potem bi živeli v bistveno boljšem svetu.”

In kljub številnim dosežkom mu izzivov še ni zmanjkalo. “Izzivov je zagotovo veliko, mi jih imamo še preveč. Po horoskopu sem oven in ta karma me spremlja, tako da imam izzivov še preveč. Tudi v vsakdanjem življenju imamo vsak dan več izzivov. Na primer, kako priti do službe, kako preživeti družino, če si brezposeln, kako si privoščiti normalen dopust, ali kako priti do svoje strehe nad glavo. Pojavljajo se vedno novi izzivi in to nam dela življenje lepo.”

Enega od izzivov v teh dneh Boscarol deli z Matevžem Lenarčičem, ki s Pipistrelovim letalom leti okoli sveta in bo prinesel domov izkušnje in podatke, ki jih drugi doslej niso uspeli zbrati.

Osebnost Primorske meseca novembra: dr. Alenka Malej, raziskovalka ved o življenju in okolju

Osebnost Primorske meseca novembra je bila dr. Alenka Malej, ki je prejela veliko nagrado za raziskovalno delo na področju ved o življenju in okolju. Ko je prejela nagrado se je zahvalila družini in ... morju. “Morje je zame nekaj, kar spoštujem, občudujem in z veseljem raziskujem.”

Njena posebnost so meduze. “Meduze so prav posebno mikavna raziskovalna tema, seveda pa so tudi širše teme, denimo plankton, lebdeče življenje v morju, onesnaženje, gospodarjenje z obalnim območjem ...”

S svojimi sodelavci na Morski biološki postaji Piran je Slovenijo postavila na svetovni zemljevid morskih raziskav in tako na poseben način potrdila, da smo pomorska država. “Mislim, da nam to veliko pomeni, da ljudje v svetu poznajo naša dela, da vedo, da obstaja mali Tržaški zaliv, kjer se opravljajo različne raziskave, ki so zanimive tudi za širši krog raziskovalcev po svetu.”

V svoji bogati karieri je več kot 250 dni delala na terenu, bila je na ekspedicijah na Jadranskem morju, od Tržaškega zaliva do Jonskega morja, na britanski ladji v Rokavskem prelivu, plula je po vzhodnem Atlantiku, Rdečem morju, raziskovala je na turški, francoski, argentinski ladji, videla je veliko morij in oceanov. “Vsi pa se z veseljem vračamo v naše morje, ki je res lepo,” dodaja.

O ekologiji, ki postaja vse pomembnejša tema vsakdanjega življenja, pa pravi: “Malo nas k temu zavezuje nova zakonodaja, malo pa raste tudi zavest, da moramo z naravo ravnati odgovorno. Kljub temu me presune, ko vidim smeti. Najbolj osnovna stvar, ki jo človek lahko naredi, je, da vrže smeti tja, kjer je zanje pripravljen koš. Pretreslo me je, ko smo bili na otoku Mljet, kjer nekje na južni obali nalagajo smeti, ki jih odmetavajo z ladij. To so gore smeti in upam, da bomo v prihodnje bolj odgovorno ravnali.”

Osebnost Primorske meseca decembra: Miran Žitko, prvi med enakimi v skupini Bejž če uejdeš

Miran Žitko zase pravi, da je prvi med enakimi iz skupine pivških in postojnskih mož Bejž če uejdeš. To je humanitarno društvo, ki je minula leta postavljalo strehe v krajih od Slonokoščene obale, Vietnama, Peruja, Kirgizije in Ugande do Slovenije. Pred skupino je maja nova velika akcija, v Nepalu, na strehi sveta.

“V Nepalu bomo postavili zdravstveni dom od temeljev do strehe. Zato je ta projekt nekoliko večji in potrebuje malo več medijske podpore, saj denar, ki smo ga zbrali doslej, gotovo ne bo zadoščal za izvedbo projekta.” Da bi zdravstveni dom, ki ga bodo postavili v Nepalu, zaživel, načrtujejo, da bodo v njem najprej delali upokojeni slovenski zdravniki, saj domačini še ne bodo uspeli zagotoviti svojega osebja.

Humanitarna skupina Bejž če uejdeš letos praznuje 15 rojstni dan. “V teh letih se je nabralo veliko zanimivih dogodivščin, predvsem pa smo veliko ljudem pomagali do strehe nad glavo.” Kot pravi Žitko, je pri humanitarni pomoči roka, ki daje, srečnejša od tiste, ki prejema. “Vsak, ki je kdaj to občutil, se bo strinjal, da se iskrice v očeh nekoga, ki si mu pomagal, ne da poplačati z nobenim denarjem. To je za nas motivacija in zagon, da bomo s tem početjem nadaljevali tudi naprej.”

Skupina s Pivškega in Postojnskega zanika dvome, da ima prostovoljstvo mnogo obrazov in da darovana sredstva ne pridejo vedno na cilj. “Za skupino Bejž če uejdeš to ne drži. Vsa sredstva, ki se naberejo za nek namen, pristanejo tam, kamor so bila namenjena. Tja jih sami odnesemo. Ni pomembno samo, da objekt postavimo, ampak da tudi zaživi, da ga domačini sprejmejo in da služi svojemu namenu.” Čeprav se v kraje, kjer so postavljali strehe bolnišnic in šol, ne vračajo, saj so predaleč, imajo povratne informacije in fotografije, ki dokazujejo, da njihov trud ni zaman.

---