četrtek, 24. junij 2010
Morska cvetača, njeni spremljevalci so pogosto mladi šnjuri
Foto: ALENKA MALEJ
Življenjski krog uhatega klobučnjaka
Foto:
Ožig mesečinke je boleč, pogosto ima obliko klobuka ali lovk
Foto: ALENKA MALEJ
Roji meduz uhatega klobučnjaka so v severnem Jadranu pogosti skoraj vsako pomlad
Foto: TIHOMIR MAKOVEC
Meduze predstavljajo del zapletenega življenjskega kroga ožigalkarjev, ki sestoji iz pritrjenega polipa in v vodi prostoživečih meduz.
Že dolgo so na svetu
Ožigalkarji so evolucijsko zelo stara skupina. Kljub temu, da imajo meduze želatinozno telo brez trdnega ogrodja, so v različnih delih sveta našli celo več kot 500 milijonov let stare fosilne ostanke. Tudi v Sloveniji imamo najdbe fosilnih meduz, stare približno 65 milijonov let. Fosilne najdbe meduz nakazujejo, da so bile tudi v pramorjih številne. V tem prispevku se bomo posvetili predvsem najpogostejšim klobučnjaškim meduzam, ki živijo v Jadranskem morju. V morju so sicer mnogo številnejše mikroskopsko majhne trdoživnjaške meduze, večina tistih, ki jih lahko vidimo s prostim očesom, pa sodi med klobučnjake.
Uhati klobučnjak
V zadnjih letih so bili pri nas zlasti pozimi in spomladi pogosti uhati klobučnjaki (aurelia). Te mlečno bele meduze, katerih ožig je za ljudi skorajda nezaznaven, v Jadranskem morju najdemo predvsem v priobalnem morju in zalivih. Številne so tudi v nekaterih zaprtih morskih sistemih, kakršno je npr. Mljetsko jezero; tu jih lahko zasledimo vse leto. V severnem Jadranu roje teh meduz s premerom klobuka večinoma do 20 centimetrov, izjemoma okoli 40 centimetrov, opazujemo med januarjem in majem. Uhati klobučnjak je bil pri nas pogost tudi v preteklosti, saj smo našli zapise o njih v literaturi že pred 200 leti.
Ugotavljamo pa, da so v zadnjih desetletjih številni roji pogostejši, kot so bili v preteklosti. Ker je pritrjen polip zelo majhen, le redko kaj več kot milimeter, do lanskega leta v severnem Jadranu ni bil znan, odkrit pa je bil med podvodnimi pregledi okolja v Luki Koper. Gostota polipov lahko dosega do 50 osebkov na cm2. Polip se nespolno razmnožuje s prečnimi delitvami in lahko sprosti več deset tisoč mladih meduzic na kvadratni meter. Odrasle meduze se spolno razmnožujejo, ličinka planula pa se pritrdi na podlago in zraste v polip.
Veliki klobučnjak
Podoben razvojni krog ima tudi veliki klobučnjak (tudi morski klobuk, rhizostoma pulmo), ki je povzročil veliko težav zlasti ribičem v letih 2003-2004. Odrasla meduza lahko doseže premer klobuka prek 50 cm in težo približno 20 kg, vendar poznamo v svetu tudi večje meduze. Kot primer lahko navedemo meduzo nemopilema nomurai, ki povzroča velike težave Japoncem in ima premer klobuka tudi več kot en meter. Čeprav so raziskovalci uspeli gojiti polipe velikega klobučnjaka v laboratoriju, pa jih v naravi še nismo našli.
Podobno kot uhati klobučnjak, so bili tudi veliki klobučnjak, morska cvetača (cotylorhiza tuberculata foto) in kompasna meduza (chrysaora hysoscella) v preteklosti pogosti v severnem Jadranu. Vendar analize podatkov za okoli 200 let kažejo, da so bile te klobučnjaške meduze v nekaterih obdobjih pogostejše in številnejše: v začetku 20. stoletja in pa od leta 1970 dalje.
Neprijetna mesečinka
Kopalcem najneprijetnejša mesečinka (pelagia noctiluca), ki prav boleče ožge, pa se od drugih klobučnjaških meduz razlikuje, saj v svojem življenskem krogu nima pritrjenega polipa. Prav zato je mesečinka pogosta tudi v odprtih in globljih vodah, v Sredozemskem morju so roje mesečink opazovali tudi na globinah med 200 in 600 metri.
Mesečinka ni stalna prebivalka severnega Jadrana, k nam jo zanesejo tokovi. V tem s hrano bogatem okolju, prehranjuje se z zooplanktonom, lebdečimi mikroskopskimi živalmi manjšimi od 1 milimetra, preživi več zaporednih let in se tudi uspešno razmnožuje. Vendar se doslej pri nas ni ohranila stalna populacija mesečinke. Kot zanimivost naj povem še to, da so raziskave, opravljene na Morski biološki postaji pokazale, da so bile mesečinke iz severnega Jadrana zelo sorodne tistim iz zahodnega Sredozemlja in vzhodnega Atlantika. Zlasti v zahodnem delu Sredozemskega morja ugotavljajo, da so roji mesečink bolj pogosti in številčnejši. Tudi letošnja zima in pomlad sta bili, kot kaže, ugodni za razvoj mesečinke, saj so bile zelo številne ob tunizijski in španski obali, okoli italijanskih Eolskih otokov in ponekod ob francoski obali.
Je kriv človek?
Nekateri raziskovalci menijo, da je povečanje števila meduz povezano s klimatskimi spremembami, vendar zagotovih potrditev še ni.
Nedvomno pa je vsaj deloma kriv človek, saj je s pretiranim izlovom rib omogočil življenjski prostor meduzam, z mnogimi umetnimi konstrukcijami v morju poskrbel za primerno podlago za naselitev polipov, nekatere raziskave pa so tudi pokazale, da so s segrevanjem morij meduze pogostejše.
In ne nazadnje, v nekaterih novih okoljih so zelo uspešne tujerodne vrste meduz: primer imamo tudi v Sredozemskem morju, kjer je meduza ropilema nomadica v novo okolje prišla iz Indijskega oceana skozi Sueški prekop in po nekaj letih postala zelo številna.
Zakaj meduze ožgejo?
Za skupino ožigalkarjev so značilne posebne celice (knidoblast), ki so večinoma posejane po površju ožigalkarjevega telesa ter na lovkah in vsebujejo ožigalno enoto (nematocista). Nematociste so kroglaste oblike, del stene pa je uvihan v obliki gosto zložene cevaste niti. Ustrezen dražljaj povzroči izvihanje, kaveljčki, ki so bili prej skriti v notranjosti te cevke, pa omogočijo pritrditev na plen. Nematociste vsebujejo strup, ki se po izvihani cevki izlije v plen ali nepazljivega kopalca. Največ nematocist je na zunanji strani klobuka in na lovkah, ki se lahko zelo iztegnejo. Pri mesečinki, premer njenega klobuka redko presega 10 cm, so iztegnjene lovke lahko tudi daljše od metra in pol. V večini primerov ožig klobučnjaških meduz, ki živijo pri nas, povzroči le blago lokalno kožno reakcijo, pogosto pa dotika meduze sploh ne čutimo. Izjema je ožig mesečinke, ki je lahko zelo boleč. Na prizadetem mestu, ki ima večkrat obliko mesečinkinega klobuka (foto), ali lovk, nastane zatrdlina, ki se dviga iz pordele in otekle kože v okolici. Bolečina mine v nekaj urah, srbenje pa traja nekaj dni. Sledovi ožiga mesečinke so kot pigmentirane lise vidni še dolgo časa, sistemske reakcije pa so zelo redke. Če imate smolo in ste doživeli bližje srečanje z mesečinko, prizadeto mesto spirajte v veliko morske vode, da odstranite ostanke meduze. Priporočajo tudi spiranje s šibko raztopino kisa, če ga seveda imate pri roki ter hlajenje prizadetega mesta. Če bolečine ne preneha in se pojavijo še drugi simptomi, je potrebno poiskati zdravniško pomoč, kar še zlasti velja za otroke. K sreči pa v Jadranskem morju ne živijo klobučnjaške meduze, ki pri ljudeh lahko povzročijo smrt v nekaj minutah; te so sezonsko pogoste v nekaterih toplejših morjih. ALENKA MALEJ, Nacionalni inštitut za biologijo, Morska biološka postaja Piran