Zdravljica ali Zdravica? Oboje prav?
V posameznih besedah je zapisana bogata zgodovina. “Le brati jo je treba znati, jo dobro razložiti in se iz nje učiti,” nam je, polpismenim dijakom, poudarjal Anton Breznik, tenkočutni preučevalec našega jezika. Napisal je Slovensko slovnico in (z Ramovšem) Slovenski pravopis, na katerih temelji večina kasnejših naših slovnic in pravopisov.
Prof. Jože Hočevar
Marsikaj se da razbrati iz imen za reke, hribe in doline, za osebe, narode, plemena. Pomene imen, kot so Hribar, Brezovec, Furlan, Gorjan, Dolinar ali Snežič, brez razmišljanja ugane vsak takoj. Tudi pri vodah Bistrica, Globočec, Mirna in Temenica z razlagami pomenov ni težav. Trši oreh so prastara imena Sava, Drava, Soča, Krka, Kokra, pa Tinjan, Kanin, ker niso vsa slovanska po izvoru. A če pri iskanju prapomenov pokličemo v pomoč slovnična pravila in nekaj zgodovine, takšno delo ni pretežko.
V to smer bo teklo najino današnje razmišljanje zaradi vaših vprašanj, prijatelj Zoran Markuža, ki ste pomorščak, delali pa ste v carinski službi. Ker ste živeli v Izoli, zdaj pa stanujete v Ankaranu, sem prav radoveden, ali ste bili v Izoli Izolec, Izoljan, Izolan ali Izolčan, pa če ste zdaj Ankaranec, Ankarančan ali Ankaranjan. Zastavili ste mi tri vprašanja:
1. “Naša himna je Zdravljica. Zanima me, zakaj tako, saj izvira iz besede zdravje in ne zdravlje. Zato bi se morala imenovati Zdravica. Nekaterim je premalo bojevita, sam pa sem na njeno vsebino zelo ponosen, saj je verjetno edina na svetu, ki poudarja mir, svobodo in bratstvo vseh narodov. Podobno kot evropska himna Oda radosti. Ko smo leta 2000 gostovali pri naših izseljencih v Kanadi, sem izvod Zdravljice podaril njihovemu župniku, ki pa ni Slovenec. Je Slovak in je zaradi podobnosti našega in slovaškega jezika sprejel v svojo cerkev tudi naše izseljence. Ko sem mu razložil pomen besedila naše himne, so mu stopile solze v oči.”
Najprej vaša sodba o vsebini himne: Zdravljica presega ozki okvir bojevništva za domovino in se vzpenja v vsečloveško, celoten svet objemajoče obnebje bratstva. Taka je tudi Schillerjeva Oda radosti, ki jo je Beethoven položil v usta zboru pevcev v svoji Deveti simfoniji. Zato bi se namesto Schillerjevega vzklika “Prijatelji, ne te žalostne, veselejšo pesem si zapojmo!” enakovredno glasil Prešernov klic “Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat' dan ...”
Vabljeni ste, da jezikovna vprašanja in predloge za izboljšavo našega jezika sporočate na joze.hocevar@primorske.si (po pošti: J. H., OF 12, Koper).
Pri trditvi, da je napitnica zdravica, ne zdravljica, vam daje prav že sam Prešeren, ki je svoji pesmi dal naslov Zdravica. Šele kasneje smo jo prekrstili v Zdravljico. Upravičeno je vaše vprašanje, zakaj tako, ko pa besede zdravje, zdraviti, zdravnik ne poznajo zvočnika “l”, ki je vrinjen v Zdravljico. Dvodelni koren zdrav je v indoevropščini pomenil “dober les” (hsu > trden, doru > drevo). Iz njega se je razvil samostalnik zdravjica, ta pa je prešel v zdravljico. Podobno kot iz glagola praviti razvita pravjica v pravljico. Zakaj se vrine “l” v pravljico in zdravljico? Zato, ker se skupine soglasnikov vj, pj, bj in mj zaradi lažjega izgovora razvijejo v vlj, plj, blj in mlj. Na primer: živiti, živjenje, življenje; zdraviti, zdravjenje, zdravljenje; trpjenje, trpljenje; dremjem, dremljem. Tako imamo zdaj zdravico, ki pomeni le napitnico, in Zdravljico, ki pomeni samo himno.
2. “Slovenski jezik pozna ednino (en sin), dvojino (dva sinova) in množino (pet sinov). Toda lahko bi rekli, da ima tudi trojino (trije sinovi). Kako bi to strokovno opredelili?”
Vaša slovnična števila so zanimiva: ednina, dvojina, trojina, štirina, od pet naprej pa množina. A slovnica te delitve ne priznava, saj ji zadošča že uveljavljena delitev: za en predmet ednina, za dva dvojina, za tri in več množina. Le pri množini je potrebno upoštevati pravilo, da pri števnikih tri in štiri postavljamo predmete v 1. sklon (trije, štirje sinovi), pri števnikih od pet naprej pa v 2. sklon (pet, šest sinov). V tem se slovenščina razlikuje od romanskih in germanskih jezikov, ki pri števnikih od dve naprej postavljajo predmet zmerom samo v 1. sklon množine: due figli, cinque figli; two suns, five suns; itd.
3. “Zanima me, kako je z italijansko besedo schiavo. Moje mnenje je, da so Rimljani po vdoru v naše kraje pridobili mnogo novih sužnjev. Prej je vsak Rimljan svojega sužnja imenoval 'servus', šele po osvojitvi naših dežel se za sužnja pojavi beseda 'sclavus'. A je mogoče to poimenovanje za Slovane? Beseda 'ščavo' do iredentizma ni imela v naših krajih negativnega prizvoka in je pomenila le neromanskega, neitalijanskega prebivalca - torej Slovana.”
Rimljani so sužnju, robu, slugi, ujetniku, dekli, hlapcu, ščavu in podobnim podrejencem rekli ali servus ali sclavus. Servus je bil bolj služabnik, skrbnik, čuvaj pri gospodarju, sclavus (vojni ujetnik) pa le suženj. Na to razlikovanje kaže tudi naš pozdrav “Servus!” s pomenom “Sem tvoj sluga (ne suženj) pokorni”. Na brezpravnost sužnja opozarja tudi koren te besede, ki pomeni človeka, zvezanega z vrvjo (s > skupaj, ože > vrv). Latinski sclavus je v italijanščini prešel v schiavo. Schiavoni so bili v srednjem veku v Benetkah vojaki v oddelkih, ki so jih sestavljali Slovani z vzhodne obale Jadrana. Ker je bila beseda Slavus (Slovan) nadvse podobna besedi sclavus, so tudi Slovanu rekli Sclavus. Od tod izraza schiavi, ščavi, z različnimi pomeni v raznih časih, tudi slabimi, zaničevalnimi.
A ime Slovan ne pomeni sužnja, ampak izhaja iz pojma slovo, ki pomeni besedo. Skrit je še v oznakah: vzeti slovo, posloviti se, slava, slovesnost, slovnica, slovar itd. Slovan je bil za naše prednike človek z razumljivim govorom, medtem ko je Nemec govoril nerazumljivo in je bil zato zanje nem.
Hvala za zanimiva vprašanja, prijatelj Zoran. Lepo pozdravljam vas in vse, ki ste brali to do konca. JOŽE HOČEVAR