torek, 15. junij 2010
Je dolenjski oče sinu, prav tako Dolenjcu, zabičal, preden je le-ta za veliko noč odpeljal na ljubljansko tržnico vsa jajca, ki jih je mati zbrala izpod svojih kur nesnic: “Ne vseh jajc v eno košaro. Če te kdo na tržnici zadene v jajca, boš imel na tleh res ‘jajca’. Ne bodo več kokošja, bodo sami rumenjaki, ki jih Ljubljančankam ne boš prodal za jajca. In boš robantil: Satan, ta prekleta jajca!”
Koliko pomenov v enem samem jajcu! Vse to zmore naš bogati jezik, pa naj se mu po mnenju nekaterih obeta še tako neobetavna prihodnost. Nekdo mi je dejal, da je naš mali jezik “tako in tako brez veze”. In da smo tudi mi, predrage bralke in bralci, ki ga branimo, “vsi brez veze. Ga branite na njegovi smrtni postelji modernega drvenja v svetovno jezikovno enolončnico!” mi je sejal obup, ki naj se mu predajo vsi jeziki malih narodov.
A motil me ni njegov obup, saj danes je obupan skoraj vsak, zmotil me je izraz “brez veze”. Od kod smo ga dobili in zakaj v slovenščini zveni po tuje? Za mnenje o tej frazi me je nedavno vprašal tudi moj učenec iz strožjega, za koga tudi enoumnega, če ne neumnega obdobja slovenskega življenja včeraj:
“Dragi moj profesor, kako že moram reči: Sem bil pri vas v znanju slovenščine ‘brezveznik’ ali ‘brezzveznik’? Rečemo ‘brez veze’ ali ‘brez zveze’? Po telefonu ne dobim ‘zveze’ ali ‘veze’? Hvala, da ste me učili misliti.”
Sestavljenke s predlogom “brez” pomenijo, da manjka tisto, kar označuje beseda za predlogom: če je človek brez časti, je brezčasten. Če namesto predloga brez uporabimo nikalni “ne”, ob brezčastnem dobimo še nečastnega človeka. Takih (besed) je na pretek. Zato navedimo le take, ki so danes najbolj žive in pogosto v rabi: brezplačnik, brezposelni, brezsramen, nesramnež, brezverec, neveren, brezupen, brezvezje, brezzvezen, brezvladje, brezzakonje, brezpravje, brezmiseln, nemiseln, brezsmiseln, nesmiseln, brezdomec, brezdušnež, brezglavost, brezidejen, nekoristen, brezmočen, nemočen, breznačelen, nenačelen, nenačrten, brezobziren, brezbrižen, brezperspektiven, neperspektiven, neploden, brezploden, brezumnica, neumnež. Vse te besede je treba danes kar pogosto uporabljati.
Malo nenavadna pridevnika brezvezen in brezzvezen imata vsak nekaj svoje zgodovine. Prvi, brezvezen, je izpeljan iz fraze “brez veze” in je otrok od juga uvožene besede veza, -e. Drugi, brezzvezen, pa je rojen iz domače besede zveza, -e. Preseneča nas, da nam sestavljenke in izvedenke iz korena vez zvenijo po domače: zveza, naveza, vezava, povezava, vezaj, vezalka, vezalec, povezovalec, brez zveze. Ne zveni pa nam domače nesestavljen samostalnik veza iz istega korena. Imamo ga za priseljenca iz jugoslovanskih jezikov, kjer govorijo “nema veze” (v pomenu brez smisla), “veze i poznanstva”, “vezist” pri vojakih itd.
Besedne zveze, izpeljane iz samostalnika veza - take so: brez veze, slaba telefonska veza, redke avtobusne veze, dobiti službo po vezah, VIP ali veze in poznanstva - so pogovorne in za knjižni jezik malo ali nič primerne. Domala v vseh je po tuje zvenečo vezo mogoče nadomestiti z domačo zvezo. Le fraza, da kdo “nima blage veze”, se temu upira, ker je skoraj že domača, saj imamo glav “brez veze” za izvoz. In nanjo se prijema še katera, npr. pogovorno-žargonski “brez veze” in “brezveznik”.
A pojdimo k Ribničanovemu naročilu sinu, naj ne da vseh jajc v en sam koš. Melanija iz Kopra mi je že pred letom dni zastavila vprašanje o rabi “jajc” v našem parlamentu:
“Pri razredni uri mi je učenec jokal: 'Učiteljica me je užalila. Klepetal sem, zato me je poklicala pred tablo in rekla: No, zdaj pokaži, koliko te je v hlačah!' Šolar tega reka ni poznal, zato je mislil, da mu je učiteljica rekla, naj pokaže lulčija. In se je razjokal.
Od kod ta široko rabljeni rek, sem začela razmišljati. Gotovo je mišljeno: pokaži, če si korenjak. Toda ne vem, zakaj ravno ‘v hlačah'. Ko smo že pri tem, kaj ima kdo ‘v hlačah’: moti me 'moderno' izražanje, kateri politik ima 'jajca'. Ali res ni drugega izraza za pogum in vztrajnost? Kaj imajo pri tem jajca?”
Pogumno opletanje z besedo jajca v knjižnem govoru je podobno uporabljanju kletvin. Po duhu šibek, a nesramen človek z žargonsko revnim besediščem, ki preklinja in jajcari, je prepričan, da poslušalcem s tem dokazuje svoj pogum in moč. Prvi je v našem parlamentu rekel, da je treba imeti jajca, poslanec Lojze Peterle, pobožen človek, ki z grdimi besedami ne more kar tako opletati, neplemenito kot Jelinčič Plemeniti. Zato smo se mu posmihali. In bedanski Rupar, tudi poslanec, je skorajda predlagal, naj bi jih iskali (jajca) tudi pri poslankah, pa so mu zato zaprle vrata parlamenta, in je ostal zunaj.
Ženske namreč na bahaška “jajca” gledajo drugače kot razni peterleti (ljudsko petelinček) in bedanci v gorskih rupah. Ko so nadvse uspešno italijansko televizijsko voditeljico Simono Ventura vprašali, zakaj sovraži pripombo, da je “ženska z jajci” (Majda Santin, PN, 22. 11. 2008), je v dno duše pobesnela: “Ne le sovražim, ob tej pripombi ponorim! Je neokusna, nesramna in žaljiva za vse ženske. Sprašujem se, zakaj ženske moramo 'imeti jajca', da nam priznajo uspeh. Moramo res biti kakor moški, da smo lahko uspešne? Ne! Uspešne smo, ker smo sposobne ženske. Poudarjam: ženske! Ni nam treba 'jajc'!”
Poglejmo, koliko pomenov se še skriva v množinsko uporabljeni besedi jajca: razjajca se, kdor se jezi, in jajca se, kdor se postavlja in javno maha s premoženjem v hlačah. Nekateri iščejo dlako v jajcu. Pijani žvižej pa bi koga sunil v “tista j...”. Tudi prazno govoriči in čveka lahko poslanec, dokler mu kdo odločno ne zabrusi, da “zdaj je pa teh jajc zadost”. Celo previdno se da govoriti, kot bi hodil kdo po (do tal visečih lastnih) jajcih.
Ko bi politik za vse pomene jajc iz slovarjev in iz žive govorice vedel ter obenem upošteval ogorčenje novinarke Venture, se v parlamentu ne bi prsil kot v gostilni s frazo “imeti jajca”.
Rajši bi, tako kot mi, predrage bralke in bralci, vsaj te dneve mislil na vseslovenske pirhe, belokranjske pisanke ali pisanice, na prekmurske rumenice ali rumenke, ki vam jih želim obilo za veliko noč. JOŽE HOČEVAR