torek, 15. junij 2010
Mimi Blentic, Slovenka v daljni Kanadi, doma iz Ajdovščine, kjer se je rodila kot Fornazarič, mi je domotožno zapisala: “Sem sodna prevajalka in se s tem delom ukvarjam gori na severu, v kanadski provinci Ontario. Slovenščina sama bi mi bolj na tanko rezala vsakdanji kruh, saj v tujini Slovenci ne veljamo za kakšne vrhunske lumpe. Prav mi pridejo drugi jeziki, ki sem se jih učila doma in se jih, daleč od doma, še vedno učim.”
Presenetila me je, drage bralke in bralci. Bolj zgoščenega in ustreznega opisa Slovencev in Slovenk, služečih kruh po modernem globaliziranem svetu, še nisem bral. V valovih tujih govoric se na slovenščino nihče ne more toliko zanesti, da bi z njo izplaval na obrežje. Zato se mora učiti tujega in ga preplavlja tujost. A najbolj prijetno me je presenetila Mimina sodba, da na tujem “Slovenci ne veljamo za kakšne vrhunske lumpe”. Pa doma? sem se vprašal. Na tujem sklenemo dlani v molitev in se križamo po tuji veri, sklonimo glavo pred tujo ustavo, doma v Prešernovi deželi pa le malokrat storimo kaj drug za drugega. Raje govorimo drug čez drugega, stopamo drug na drugega in se skoraj vsakdo bori drug zoper drugega. Zato drug za drugega marsikdaj veljamo za vrhunske lumpe.
Te dni, ko dosti pišemo in govorimo, da delo ni več tisto kar nekoč in da praznik dela ni več praznik dela, poglejmo, kako se lumparija kaže pri besedah delo in plačilo.
Beseda delo izvira iz indoevropskega korena dhei, iz katerega izhajajo besede theos (gr. bog), deus (lat. bog), dio (it. bog), dej (slov. bog) in delavec. Zlog dhei pomeni položiti, postaviti na kaj, zložiti eno na drugo itd.
Ta pomen je ohranjen še dandanes v glagolih deti, denem, dejem, devati, devam, samostalnikih delo, delavec, delavnik, delovnik, delovanje, dejavnik, in še jih ni konec, če zberemo zloženke, izvedenke in sestavljenke s korenom dhei. Delavec je bil, kot vidimo, spoštovan poklic, saj je bil povezan neposredno z bogom, theosom, deusom, dejem. Beseda delo označuje človekov trud, da iz nepovezanih sestavin izdela nekaj novega, koristnega: hlače, čevlje, mizo, računalnik, avto, vesoljsko ladjo, filozofsko-fizikalno razlago naravnega ali duhovnega pojava, vojno, mir. Kadar tisto, kar delamo, ni skladno z naravo ali z ustavno-etičnimi načeli, pa ne govorimo več o delu, ampak o nedelu.
In največ takega nedela se nakoti takrat, ko je delavca, ki uspešno opravi delo, potrebno plačati, zlasti v dandanašnjih kriznih časih, ki jih imamo za posledico gospodarskega nereda, a so bolj otrok človekove duhovne, miselne sesutosti.
Beseda plača nima take množice potomcev, kot smo jih srečali pri besedah delo, dej, deus, kar dokazuje, da lastniki proizvajalnih sredstev, tovarn, birojev, tisočev consultingov, bistrojev, Mercatorjev in Tušev mislijo bolj na svoj dobiček kot pa na plačilo delavcem. Besedo plača poznajo vsi slovanski jeziki, medtem ko drugi Evropejci njeno ime izvajajo iz drugih korenov. Tako je zato, ker je vsak narod v času naturalnega gospodarstva delo plačeval z drugačnim plačilnim sredstvom, z drugačnimi pridelki ali proizvodi. Slovani, ki smo prezebali v zasneženih in zaledenelih sibirijah, smo ga največ plačevali z živalskimi kožuhi in platnom. Oboje smo potrebovali, da smo se zaščitili pred mrazom.
Platno smo izdelali tako, da smo lanene niti med seboj prepletli, spletli. Praslovanski koren pelt ali polt se je lahko spremenil v plet, plat, plot. Te spremenjenke so še danes vidne v besedah plesti, pletenka, splet, zaplet, platno, zaplata, plot (spleten iz šib), zaplotnik. Beseda plača, ki se je razvila iz starejše oblike platja, je torej pomenila določeno količino blaga, tkanine, platna, danes bi dejali tekstila, ki ga je delavec prejel za nagrado, ko je končal delo. Kako bogate bi takrat lahko bile delavke murskosoboške Mure!
Dokler je življenje teklo po preprostih kolesnicah kakor v raju Adam in Evi, se je dalo shajati s plačo v obliki platna, saj sta oba hodila naokoli naga, a plačila so se brž zapletla, ko so naši predniki prešli s plačevanja z naturalijami na denarno trgovanje. Plača se je iz platna spremenila v denar, v dohodek, zaslužek, veledobiček, tajkunske milijone, če ne to, pa vsaj v minimalno plačo. Ali pa v neplačo, kakršno “prejemajo” delavci v propadlih podjetjih. Tam morajo garati za slovenski boglonaj, ki vernemu človeku pomaga priti v nebesa, ali tudi za turški boglonaj, ki lačnemu ne obljublja niti nebes. Kaj pomeni tak boglonaj? Mimi Blentic iz daljne Kanade me je vprašala:
“V enem od vaših kotičkov sem zasledila primerjavo: ‘Tudi če eni in drugi (člani strank) niso kaj več vredni kot turški boglonaj.’ Tega izraza nisem še nikoli slišala, niti zasledila v katerem drugem, meni znanem jeziku. Rada bi vas prosila, da me na kratko seznanite s pomenom tega reka. Bogvamlonaj stokrat.”
Turki kakor Turki so pred stoletji ne le škilili čez našo južno mejo, ampak so se tudi usuli čeznjo k nam. Bilo jih je kot Turkov, ko so po Dolenjskem kradli, ropali, plenili, požigali, pobijali ljudi, živino klali, teleta in kozliče pekli na žerjavici zgorelih hiš, odnesli s sabo vse, kar ni bilo pribito, v gozdu skrito, v zemljo zakopano ali do tal požgano. So počepali spuščenih hlač, in kar je za počepnjenci na pragih hiš ostalo, ni vračajoči se gospodinji nič prijetno zadišalo.
“Vola so mi iz štale vzeli, ga na gmajni spekli, še boglonaj niso rekli,” je soseda žalostno pogledala enako okradenega soseda po vrnitvi iz gozda v požgano vas.
“Kako da ne,” jo je tolažil sosed, “poglej na prag pred hišo, pa boš videla Turkov boglonaj za pojedenega vola.”
Turški boglonaj je slovenski boglonaj, ki ga danes mnogi poštenjaki poznajo kot tajkunski boglonaj - vzame delavcu, ukrade družbi, in še hvala ne zna reči. Pa še na prste se mu oblast boji stopiti, ker je kot bog bogat bogovski bogatin - vse iz istega korena. JOŽE HOČEVAR