Vse se da poimenovati, samo če smo natančni
Kar zadeva spoštovanje svojega jezika, smo Slovenci malobrižni. Jezik nam ponuja obilico besed, s katerimi bi svoje misli in dogodke lahko opisali kar najbolj natančno, mi pa ponavljamo najrajši kratke enozložnice: okej, ful, kul, čau, the best, fajn, kao, s katerimi - si mislimo - povemo vse.
Prof. Jože Hočevar
Pred tujimi jeziki vdano kimamo in iz njih prevzemamo ne le posamezne besede, ampak cele fraze, angleščino pa smo v znanosti povzdignili celo v svoj prvi jezik: razprave pišemo in na univerzah predavamo Slovencem kar v angleščini. Takih so nas bili in nas bodo zmerom vsi veseli: politiki doma, na tujem pa sosedje na zahodu, severu in jugu, prijazni jastrebi v Natu, EU-jevska armada birokratov v Bruslju, pa tudi sveti papež v Rimu nas najrajši vidi take, kimavce pobožne - saj vdano kimanje razumejo vsi nadrejeni, tudi če so tujci in ne znajo našega jezika.
Spoštovane bralke in bralci, vabljeni ste, da jezikovna vprašanja in predloge za izboljšavo našega jezika sporočate na joze.hocevar@primorske.si (po pošti: J. H., OF 12, Koper). Uredništvo 7. vala (robert.skrlj@primorske.si)
Z enozložnicami in kimanjem zmerom pridemo le iz podložnosti v podložnost, kot z dežja pod kap. Majhni narodi predvsem v jeziku, saj majhni med velikimi in revni med bogatimi v kraljestvu požrešneža Kapitala o ničemer, prav ničemer ne odločajo. Zato ni prav, predrage bralke in bralci, da ob zakladnici besed, ki smo jih razvili skozi tisočletja, govorimo siromašen jezik. Na to je kritično pokazala ljubiteljica lepega jezika Vera Vezovnik s Škofij, avtorica pesniških zbirk “Trepetlikanje” in “Na obzorju dan”:
“Žal še vedno slišim tisti nemogoči 'zadane' namesto 'zadene'. Zadnje čase pa opažam, da govorci pri osebnih zaimkih zamenjujejo mestnik z dajalnikom, npr.: narobe 'pri njemu', namesto pravilno 'pri njem'. Pa še to! Mar ne bi vsaj od voditeljev televizijskih in radijskih oddaj zahtevali, naj vendarle uporabljajo slovenske izraze za super, perfektno, ful, saj imamo zanje na izbiro dovolj domačih besed. Tudi čau je že tako razširjen, da domače pozdravne besede že kar izginjajo iz rabe.”
Ker smo skozi predvolilni čas večkrat slišali besedo star v povezavi z novimi obrazi ponujajočih se politikov, poglejmo kot zgled bogastva našega jezika 14 sorodnih besed, razvitih iz indoevropskega korena *stah, ki pomeni “stopiti, trdno postaviti, izkušen, čvrst”. Te besede so: starina, star, starinski, starec, starček, starka, starčevski, staruha, starosta, starinarna, starati, starši, starešina, ostareti. Ko te besede sklanjamo, stopnjujemo in spregamo, se nam neverjetno namnožijo. Ker ima vsaka v povprečju kakih 40 oblik, iz 14 besed dobimo celo množico pomenov.
A koliko bi jih šele dobili, ko bi navedli še vse druge besede iz korena *stah, kot so na primer: stan, staja, stati, postojanka, predstojnik, staviti, stojalo, pa tudi tujki statika in statut, ki sta iz istega izvira. Kakšna bogatija, mi pa siromaki z enozložnicami.
Na podoben primer velikega bogastva našega jezika nas je opozoril kapitan dolge plovbe, prvi častnik krova Evgen Pečarič iz Dekanov:
“V časopisu Delo sem bral članek z naslovom 'Zdravstveni dom Koper z novim rešilnim vozilom'. Beseda 'rešilnim' me je zmotila. Pogledal sem pridevnika 'rešilen' in 'reševalen' v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, a nisem bil zadovoljen, ker se razlagi precej prekrivata.
Spomnil sem se svojih plovb na morju, kjer je reševanje ponesrečencev neprimerno težje kot na kopnem. V angleščini imajo za reševalna plovila dve različni imeni: 'survival craft' in 'rescue boat'. Prvo pomeni čoln za reševanje, ko ogrožena ladijska posadka rešuje samo sebe. To je 'rešilni' čoln. Drugo pa pomeni čoln za reševanje brodolomcev z druge (ponesrečene) ladje. Tak čoln ima Luška kapitanija v Kopru, a ni 'rešilni', marveč 'reševalni', namenjen za reševanje ponesrečenih iz morja.
Torej kaj imajo v našem zdravstvu, 'rešilna' ali 'reševalna' vozila?”
Tudi tu lahko najprej pokažemo bogastvo našega jezika, izvirajoče iz indoevropskega korena *reis, ki pomeni “trgati, razrezati, razvezati; razrešiti, kar je zavozlano”. Take besede so: rešiti, rešitelj, rešitev, rešnica, rešenec, Rešenik ali Odrešenik (Kristus), rešnji, rešilen, rešilec, rešljiv, rešilka, rešljivost, reševati, reševalen, reševalski, reševalec, reševanec, reševanje itd.
Bogastvo našega jezika, ki pozna dovršne in nedovršne glagole, pa se kaže tudi v tem, da morajo Angleži, katerih jezik vse bolj radostno nekritično posnemamo, uporabiti kar štiri besede (survival, craf, rescue, boat), da označijo rešilni in reševalni čoln, slovenščina pa samo en glagol v dovršni ali nedovršni obliki: rešiti in reševati.
Kapitan Pečarič upravičeno domneva, da bi ponesrečence morala reševati reševalna, ne pa rešilna vozila. V primerih, ko gre za reševanje, ki traja dolgo, ali za službo, ki je trajna, se je uveljavil pridevnik reševalen iz nedovršnika reševati: reševalna postaja, reševalna akcija, reševalna ekipa, reševalci na kopališču, reševalci iz požara. Ko pa gre za kratko ali enkratno reševanje, se je uveljavil pridevnik rešilen iz dovršnika rešiti: rešilna bilka, rešilna misel, rešilni skok, rešilni izhod, rešilna beseda, rešilni jopič, rešilni pas. In pri avtu? Pri trajnih nalogah naj bi bil reševalni, pri enkratnih pa rešilni. Vendar se v vsakdanji rabi večkrat uveljavljajo besede iz dovršnika rešiti: odpeljal ga je rešilni (avto), čakajo rešilca (avto) itd.
Vse se da pravilno poimenovati, samo če smo dovolj natančni. Prav zanimivo je, kateri glagol izberejo ministri v vladi, ko iščejo ukrepe za rešitev Slovenije iz gospodarske krize: ali reševati ali rešiti. So “nove gospodarske strategije” reševalne ali rešilne? Ali samo rešujejo ali tudi res kaj rešijo?
JOŽE HOČEVAR