Vse novosti v jeziku rastejo iz starih korenin

Prof. Jože Hočevar

Foto:

• 

Rimljani so kot dobri zgodovinopisci spoznali, da se zgodovina ponavlja - in zato jo mora do potankosti poznati, kdor želi državo prav voditi, kajti država jim je bila najvišji zakon.

Tudi v naravoslovnih vedah prevladuje sodba, da v naravi ni nič novega. Vse prvine in fizikalno-kemijske zakone je že ustvarila narava sama v svojih skrivnih nedrih. Le redke teh prvin, morda v kakem zdravilu, se je posrečilo sestaviti človeku. Zato lahko samo preučuje naravne zakone in jih, če mu ne umanjka pameti, obrne sebi v prid, če je pogoltnež, kar se rado dogodi, pa v svojo škodo: kot na primer množico mamil.

Biblijsko ali rimsko spoznanje, da se ne zgodi nič novega pod soncem, je večinoma veljavno tudi za dogajanje v jeziku, ne le v našem, v vsakem. Učeni Jernej Kopitar je v svoji slovnici pred 200 leti (1808, 1809) zapisal, da jeziku ne moreš predpisovati zakonov, ampak jih moraš le odkrivati, ker so vsi že izoblikovani v njem. Slovničar jeziku ne ukazuje, ga le preučuje in zapisuje. Ni zakonodajalec, je le registrator živega ali mrtvega jezika, kot so stara indijščina ali sanskrt, stara hebrejščina, antična grščina, latinščina, stara cerkvena slovanščina itd.

Malo ali komajda kaj novega se dogodi celo pri ustvarjanju besed za nove pojme. Vsaka nova beseda je pravzaprav rojena iz stare, po svoji korenini znane iz pračasov. Taka je na primer sodobna beseda avto, ki izhaja iz grškega zaimka avtos in pomeni sam (stroj, ki se premika sam). Morda so pogojno nove le (v 20. stoletju porojene in do danes kot povodenj namnožene) kratice, če jih spremenimo v samostalnike: SAZU, SAZU-ja; EU, EU-ja; Nato, Nata; SD, SD-ja; PS, PS-a itd.

A še te novinke, kadar jih razvežemo po sestavinah, se naenkrat spremenijo v besede z znanimi koreni: SAZU > Slovenska akademija znanosti in umetnosti, in tako naprej. Pri novih kraticah pa se nam jezik hitro prelevi v hudomušnega nagajivca, če na primer kaki stranki ne izberemo kratice, ki se da brez muke sklanjati in preoblikovati v pridevnik: SD, SD-ja, SD-jevski; SDS, SDS-a, SDS-ovski; PS, PS-a, PS-ovski. Ker so goli soglasniki težko izgovorljivi, se mednje vrine samoglasnik (ponavadi e), da jih laže izgovorimo; tako iz PS-a dobimo PeeS-a in PeeS-ovskega. Jezik se kaj hitro ponorčuje iz slabo izbranega imena ali kratice, kot se je iz nekdanjih “Prosvetnih In Znanstvenih Delavcev Koper” v coni B STO, ko so se pokrajšali v PIZDK-e.

Oglejmo si še kak primer, ki priča, da domala vse novosti v jeziku zrastejo iz starih korenin. Znanka, ki mi ne dovoli izdati imena, češ da jo je sram tako neumnega vprašanja, mi je zapisala:

“Večkrat sem razmišljala o imenih dni v tednu. Vem, da je četrtek četrti in petek peti dan v tednu, sreda pa ne prav na sredi tedna, če se ta začenja s ponedeljkom. Tudi pomen nedelje in ponedeljka mi je znan. Ne vem pa, kaj je s torkom in soboto. Kaj pomenita?”

Pri soboti ni težav. Hebrejska beseda sabath pomeni počitek; tako Judje imenujejo menda sedmi dan v tednu; njihova vera judaizem namreč na ta dan, ne v nedeljo kot krščanstvo, prepoveduje delati. Ker se je tako teden začel z nedeljo, je bila sreda res v sredi sedmih dni.

S torkom pa je malo teže. Beseda je v slovenščini zapisana že v 16. stoletju, znana je pa tudi po slovanskih jezikih: vtornik (rus.), utorak (shr.). Rusko vtoroj pomeni drugi. Isti pomen korena tor (der, ter, ther, tr) srečamo tudi v drugih jezikih: anderer (drug, nem.), other (drug, ang.). alter (drug, lat.), heteros (drug, gr.) in hetera (druga ženska, ljubica), altro (drug, it.). Beseda torek torej pomeni drugi dan v tednu.

Slavistka Vera Vezovnik s Škofij pri Kopru mi je že pred dvema letoma poslala vprašanje:

“In kako se tebi zdi raba besede 'starš' v ednini, npr.: Vsak starš se mora zavedati svoje odgovornosti.”

Beseda starši, ki so jo protestanti v 16. stol. zapisali kot stariši, je nastala iz primernika pridevnika star. Nekoč smo ta pridevnik stopnjevali z obrazilom –ši, ne -ejši. Kot smo rekli lep, lepši ali ljub, ljubši, smo rekli tudi star, starši (danes star, starejši). Primernik starši smo spremenili v množinski samostalnik in je pomenil odrasle ljudi, roditelje otrok. Ob množinskem samostalniku je pa jezik potreboval tudi samostalnik, ki bi poimenoval samo enega ali dva roditelja. Zato je iz množine naredil še ednino in dvojino: en starš, dva starša, čeprav nam to ne gre prav rado v uho. Tako smo ustvarili samostalnik, ki se sklanja v ednini, dvojini in množini. Tudi v nemščini je beseda Eltern (starši) nastala po podobni poti iz pridevnika alter (star), ki se je v primerniku glasil elter (starejši). Morda se je slovenščina pri oblikovanju besede starši zgledovala prav pri nemščini.

Ker me je Roman iz Pirana vprašal, kako je nastal bankrot, si za sklep oglejmo še najpomembnejšo besedo v družbi carja Kapitala, ki ni ne Cerkev ne Država ali morda Narod, Jezik. Nič od tega, ampak: banka, banca ali banco (it.), Bank (nem.), bank (ang., rus.), banque (fr.) itd. Ime izvira iz starovisokonemške besede bank, klop. Prvotno v severnoitalijanskih mestih v srednjem veku pomeni kamnito delovno mizo, na katero je bankir vrgel kovanec in po zvenu vedel, če je pravi ali ne. Kadar je bankir goljufal ali storil kaj narobe, so mu jezneži razbili mizo, ga nagnali, in njegova »banka« je propadla. Italijani so razbiti mizi rekli banco rotto, tudi bancorotto. Tako je nastala beseda bankrot.

Pa gospodarski bankrot? Žal ni bilo nobenega jezneža, da bi še pravi čas ponorel in razbil bankirsko mizo banki, ki je z goljufijami pahnila svet v današnjo gospodarsko krizo.

JOŽE HOČEVAR