torek, 15. junij 2010
Neki Rus se je z nami posmehljivo čudil, da se ni založba nič naučila od čudaka Adolfa - je mislil Hitlerja - ki se je hvalil, da je ustvaril 1000-letni rajh brez napake, pa se mu jih je skotilo toliko, napak, da je rajh čez 12 let propadel. Že na tretji strani samohvalne knjige je Rus kazalec usmeril na vrstico, v kateri je pisalo, da jo je obikoval, ne oblikoval Leopold Bick. Napaka kot Triglav, na mestu, kamor vsak pogleda. In hvale o “knjigi brez napake” je bilo konec. Smo se hahljali, nasmihali, smejali in režali, krohotali vsi tedaj še nezdruženi Evropci, ko smo brali, kar je kazal Rusov prst. Založnik pa je kot norec norel in tekel trgat s sten plakate.
Tako je to, v jeziku in po knjigah, drage bralke in bralci. Ko si najbolj trden, da je vse zapisano pravilno, po slovnici in pravopisu, te udari z jasnega: da še v slovnici in pravopisu ni vse popolno. Na to je mislil profesor Silvo Fatur iz Portoroža, ko nam je zapisal s svojim izostrenim čutom:
“Prof. Hočevar, dobro mi dene, ker gre tvoja jezikovna nanizanka že v drugo sezono. Rad bi sporočil, da soglašam z zaključkom tvojega premisleka o dilemi zeleni : Zeleni, češ da je kdaj dopustno kaj zapisati po pameti. V svojih presojah se večkrat sklicuješ na slovnico, a oba in ne le midva, tudi še marsikdo od bralcev ve, da vsaj od učenega Jerneja Kopitarja, se pravi od začetka 19. stoletja sem, velja, da slovničar ni zakonodajalec, marveč le zapisovalec zakonitosti, ki jih uveljavlja jezikovni razvoj sam po sebi. Živ jezik pa je nenehno tvoren. Prav zato nastaja in nastane nova zakonitost, ki je slovnica in pravopis še nista ujela.
Sedanji Slovenski pravopis je kaj tudi tako zapletel, da zadevo celo poznavalec težko dojame in razplete. Potreboval bi poenostavitev za vsakdanjo rabo. Marsičesa pa tudi ni dorekel, tako tudi dileme tipa zeleni : Zeleni. Vendar so tla tu kaj spolzka. Spominjam se pripetljajev z začetka svoje pedagoške prakse na gimnaziji v Postojni, kmalu bo že pol stoletja od takrat, ko mi je kar nekaj učencev v spisju zapisalo Partizani - nemci. Seveda povsem skladno z razpoloženjem tistega časa: prvi so bili naši, drugi pa naši smrtni sovražniki!
Kaj npr. porečeš k dobrim mislim, ki jih bomo po stari dobri pošti pošiljali na vse konce in kraje čez kak mesec in bo na priložnostnih razglednicah spet pisalo Vesel Božič in Srečno Novo leto? Kljub temu, da slavisti po šolah že leta in leta popravljamo in dopovedujemo, da imena praznikov v slovenščini pišemo z malo. Še dobro, da pravkar minuli praznik Martina (po nekem drugem pravopisnem pravilu) brez dileme zapišemo z véliko ... No, bodi dobro, tvoj bralec S. Fatur.”
Še bi se našla imena praznikov po godu kakega svetnika, ki jih mimo pravopisa radi pišemo po svoje: Silvestrovo, Valentinovo, Gregorjevo, Petrovo in Pavlovo. K dvomu, ali jih zapisovati z véliko, nas nagiba dejstvo, da je pod prevlado materialističnega “nagledovanja sveta” bilo pohvalno, če smo vse religijsko pisali z malimi: bog, božič, novo leto, velika noč, sv. trije kralji, sv. duh, vnebohod, vnebovzetje, katoliška cerkev ali cerkev. Dovolj je bilo, da smo z véliko pisali posamezne svetnike. Takrat je skorajda veljalo, kot so šolarji jezili prof. Faturja, da se prav zapiše: fašistični italijani, muslimanski alah, krščansko sv. pismo, a na drugi strani naši Partizani, nezmotljiva Partija in vélika Oktobrska revolucija.
Dandanes v mnogih vernikih zmaguje čut, naj se verske oznake, ker je konec enoumja, zapisujejo z véliko začetnico: Božič, Bog, Velika noč, Veliki in Mali Šmaren, Telovo, z njimi še Silvestrovo, Martinovo, Valentinovo in celo Dan državnosti, nagrada Oskar ali Viktor, priznanje Zlati znak. In to kljub pravopisu, ki vse táko odsvetuje ali prepoveduje.
Te dvosmernosti so po svoje kriva tudi pravopisna določila. Po splošnem jezikovnem čutu naj bi se z véliko zapisalo tisto, kar je vezano na enkratna dejstva, z malimi pa tisto, kar je splošno: v (splošnih) mestih so meščani, v (enkratnem) Mestu (Novem mestu) pa Meščani (Novomeščani). Imena prireditev, festivalov, simpozijev, znamk proizvodov, praznikov, odlikovanj so vsa enkratna. Pa vendar pravopis le za imena prireditev, festivalov in podobnega zahteva véliko začetnico, a za praznike, odlikovanja, proizvode malo. Zapisovalci, največ novinarji, pa po svojem čutu ta imena zapisujejo rajši z véliko kot z malo: na Dan zmage je dobil Zlatega leva, na Ljubljanskem festivalu pa Zlati znak RS. In lektorje jezijo, saj je prav le božič in novo leto z malo.
Bolj kot veljavna določila pri tem odloča zapisovalčev splošni čut za jezik. Slovnica in pravopis le stopata po gazi, ki jo je jezik že uhodil, ter zapisujeta, kar se je v njem utrdilo. Vse novo tudi usklajujeta s pravili, ki zorijo sem od Trubarja. Drugače tudi ne gre, ker če bi preveč omejevala, bi ravnala kot čuvaj, ki se mu ni dalo vsem razlagati, kaj je v parku prepovedano. Zapisal je v začetku parka: “Vse prepovedano!” Pa ni zaleglo, pinči so še kar skakljali in kakljali sredi mestnih trat. JOŽE HOČEVAR