Včasih Judu rečeš Žid, je pa tudi jud in žid

Če človeštvo hoče preživeti v neprijazni tekmovalni družbi, mora ves čas iz nereda ustvarjati svoj lastni red, red po svoji meri. Ta ga vzdržuje in brani, če ga človek brani in vzdržuje tudi sam.

Le trden red zagotavlja varnost in daje smisel bivanju človeka na tem svetu, kjer ga begajo: večnost, minljivost, neskončnost in nered stvari ali kaos. Pošasti, ki jih ne z razumom ne s čustvi ne z zvijačo ni mogoče ukrotiti.

Te pošasti, najbolj pa človekova minljivost, so mučile sumerskega vladarja Gilgameša v Mezopotamiji že pred štirimi, petimi tisočletji - kdo bi vedel, kdaj je že bilo, ko je pa ep o kralju Gilgamešu, kjer je to opisano, star že kaka štiri tisočletja. A ne Gilgameš in ne kdo njegovih ni našel zanesljivejše rešitve od nasveta, ki je skrit v reku: Ohrani red in red bo ohranil tebe! Latinci so zapisali: Serva ordinem et ordo sevabit te! Tak zelo popoln, če ne najpopolnejši red, ki si ga je človek kdaj ustvaril in ga mora ohraniti, je tudi jezik.

Da smo Indoevropejci, narodi med Indijo in Evropo, že davne dni poznali red, nam priča izvor besede “red”. Nastala je iz korena *rend, ki pomeni nizati, urejati. Beseda je prastara in zato z enakimi pomeni živi še danes skorajda v vseh indoevropskih jezikih, le da se v njenem korenu kažejo različne prevojne stopnje, kot so ord, rjad, rad in red: lat. ordo, it. ordine, špan. orden, franc. ordre, angl. order, nem. Ordnung, rus. porjadok, češ. řad in v vseh južnoslovanskih jezikih red.

Vsak jezik ima svoj notranji red, ki je nosilni kamen, na katerega sta oprta njegova zapletena zgradba in sploh obstoj. Brez notranjega reda jezika niti ni. Ob notranjih pravilih, ki jih od materinega naročja dalje vsakdo ob govorjenju dojema tako rekoč nezavedno, pa ima naš jezik še zunanja, ne vrojena, ampak dogovorjena pravila, da mu pomagajo do čim večje enotnosti in razumljivosti za vse, ki ga uporabljamo. Ta pravila moramo spoštovati, da bomo vsaj v jeziku spravljeni in enotni, če že povsod drugod vsak vleče v svojo stran. Taka so na primer pravila o rabi velike začetnice, ki so sicer jasna, vendar nam ne preženejo težav v vsakdanji rabi, ker se ne držimo vselej reda, zapisanega v pravilih.

Tako na primer nismo zmerom trdni, kako se prav zapiše:

> Sveta Gora (kraj s cerkvijo in samostanom) ali Sveta gora (visok hrib)

> Muslimani (v Titovi Jugoslaviji novoimenovani narod v Bosni s pripadniki, ki se danes imenujejo Bošnjaki, ne več Muslimani) ali muslimani (pripadniki islamske vere v Bosni)

> Jud (potomec izraelskega Judovega rodu) ali jud (pripadnik judovske vere, judaizma; pa tudi oderuh, stiskač, goljuf)

> Žid (enak pomen kot Jud; različica Žid iz imena Jud je nastala po francoskem izgovoru imena Judas, izg. Žüda) ali žid (ista dva pomena kakor jud)

> Ahilova peta (edino ranljivo mesto na telesu Homerjevega junaka Ahila, kamor ga je potem res zadela smrtna puščica) ali ahilova peta (šibka stran pri človeku, v kaki teoriji itd.)

> Adamovo jabolko (sadež, ki ga je možu Adamu s prepovedanega drevesa v raju utrgala zapeljiva Eva, in ta ga je lakotno pogoltnil) ali adamovo jabolko (prepovedani sadež pa se mu je v grlu zataknil in se še zmerom vidi pri človeku na vratu pod brado)

> Sonce (nebesno telo) ali sonce (kot pojav v človekovem vsakdanjem okolju); enako Luna - luna, Mesec - mesec, Zemlja - zemlja, Večernica - večernica

> In tako še: Univerza - univerza; Vlada - vlada; imena zdravil, avtomobilov, pijač in praznikov; spominski dnevi; imena odlikovanj, industrijskih izdelkov, revolucij, vojn, ljudskih vstaj itd.

Da taka imena prav zapišemo - lastna z véliko začetnico, a občna z malo - se je potrebno kdaj pa kdaj posvetovati s pravopisom. Tak posvet bi nam koristil tudi v primerih, kadar način zapisa slepo povzamemo iz tujih jezikov in kar po tujem pravopisu. Na tak primer je opozoril prijatelj lepega jezika, ki ne želi, da ga navedem po imenu:

“Pogoji poslovanja za poslovno kartico MasterCard Banke Koper so mi šli stežka v glavo zaradi nenavadne (nepravilne) rabe velike začetnice. Iz besedila se ne da razbrati, zakaj je npr. kartica enkrat kartica, drugič pa Kartica. Banka je namreč strokovne pojme najprej opredelila in zapisala z veliko začetnico, nato pa jih kot take, a ne dosledno, zapisala v besedilu. Primer: 'Če Uporabnik kartice izpolnjuje vsa določila Okvirne pogodbe o plačilnih storitvah, mu Banka izda novo Kartico pred iztekom veljavnosti stare Kartice. Uporabnik kartice je dolžan novo Kartico prevzeti v enoti Banke, ki vodi njegov Transakcijski račun, dva tedna pred iztekom veljavnosti stare Kartice.'

Saj tu ne gre za lastna imena. Vljudno vas prosim za mnenje.”

Prav imate, prijatelj lepega jezika. Vse poljubno zapisane velike začetnice pri “kartici”, “uporabniku” in “transakcijskem računu” so odveč in pravopisno napačne, saj med “kartico” in “Kartico” ni nikakršne razlike v pomenu, in prav tako ne med “uporabnikom” in “Uporabnikom”. Celo velika začetnica pri “Banki” ni smrtno nujna; pravo ime naše banke, če je je kaj naše, je Banka Koper, ki pa se, ko postane občno ime, redno zapisuje z malo: banka. Zapisi Banka, Uporabnik, Kartica so v navedenem besedilu nekritično, če ne že suženjsko posneti po zahodnoevropskih jezikih in pravopisih. Vsi so napačni. Pravilen pa je zapis MasterCard, ker je kot citat povzet iz mednarodne rabe te oznake.

Še marsikaj podobnega nekritično prevzemamo iz tujega v naš pravopis. Na primer po tujih voščilnicah zapis božičnih in novoletnih praznikov z veliko začetnico. A o tem morda kdaj drugič. Srečno novo leto 2012, drage bralke in bralci.JOŽE HOČEVAR

---