torek, 15. junij 2010
Svet je za človeka dvojen, dvojnosten, s tujkami binaren, dualističen, dihotomen in tako naprej od A do Ž v slovarju tujk. To pomeni, da si ga razlagamo iz dveh zornih kotov. Pogledamo, ali je kdo moški ali ženska, dober ali slab, božji ali satanski, mrtev ali živ, človek ali neandertalec, prijatelj stranke ali njen sovražnik. Celo prvi evropski dvomljivec Hamlet, junak genialnega Shakespearja, je bil dvodelen, ko se je odločal: “Biti - ne biti, to je tu vprašanje!”
Slovenski jezik je tako sposoben, spreten, zrel in gibčen, da zna vse to nazorno poimenovati. Če mu ne uspe drugače, si pomaga z zanikovalnim “ne”, ki zmore vsak pojav predelati v nasprotje: Slovenec - Neslovenec, mir - nemir, naš - nenaš, političen in nepolitičen. Ta njegova spretnost je zaslužena, ker je star in izkušen, saj v govorjeni obliki rase od Brižinskih spomenikov dalje vsaj že tisoč let, v knjižni obliki pa od Trubarja že skoraj petsto let. Zato je naša najstarejša dragocenost, s katero se lahko ponašamo. Da, najstarejša naša dragocenost je naš jezik, kajti pri gosposvetskem knežjem kamnu, ki ga imamo za najstarejšo pričo žitja naših dedov po dolinah Drave in Save, je karantanski knez lahko samo sédel na vojvodski stol, klesani kamen je pa rimska, ne slovenska mojstrovina.
Poglejmo, kako naš jezik kaže svojo spretnost pri označevanju poklicev v ženskem spolu. Ti so bili v začetku vezani na moškega, saj je ženska morala skrbeti za ognjišče, kuho, vzgojo otrok in je zato ostajala doma ter je bila neenakopravna v družbi. To se na primer kaže pri poklicu duhovnika, ki je skrbel za zdravje človekovega “duhovnega” telesa, in pri poklicu fizika (zdravilca), ki je, dokler ga nista izpodrinila homeopat in zdravnik, skrbel za zdravje človekovega “fizičnega” telesa. Besedi duhovnik in fizik tiste čase nista še poznali vzporednic v ženskem spolu: duhovnica in fizičarka, ker ženske niso opravljale teh dveh poklicev. Danes poznamo obe, le da fizičarka ne predstavlja več zdravnice.
V moderni družbi, kjer je enakopravna in izobražena ženska napredovala in se usposobila za vsako delo, imena za poklice nimajo več le moške oblike, ampak tudi enakovrednice v ženskem spolu. Zato nas zdravijo zdravniki in zdravnice, poučujejo učitelji in učiteljice, nadzorujejo policisti in policistke - pijanci jim grdo pravijo policaji in policajke - na Kosovu patruljirajo naši vojaki in vojakinje, z neumnostmi nas zabavajo politiki in političarke, poznamo japonske in domače tajkune, ob njih pa še kako poltajkunko. Kakor hitro se je v poklicu, ki je v preteklosti veljal za moškega, uveljavila ženska, je naš jezik zanjo že imel pripravljen samostalnik v ženskem spolu. Če pa so poklic opravljali zgolj moški, se zanj ni uveljavil ženski samostalnik. Tako na primer iz zgodovine poznamo le nadučitelja, ker njegovega dela ženske niso opravljale. Danes ga opravljajo, a to ni več delo nadučiteljev in nadučiteljic, ampak ga opravljajo ravnateljice in ravnatelji.
Zato je razumljivo, da morajo podjetja in ustanove, ki danes razpisujejo prosta delovna mesta, zaradi ustavne enakopravnosti obeh spolov vabiti ljudi, naj se prijavijo na mesto “ravnatelja / ravnateljice”, “direktorja / direktorice”, “viličarista / viličaristke”. Zakonu je seveda zadoščeno, če te oznake skrajšajo tako, da k moškemu poklicu dodajo v oklepaju le kratico M/Ž, kar pomeni, da mesto lahko zasede kandidatka (Ž) ali kandidat (M).
Vendar je ob tej sposobnosti jezika, da za vse poklice ustvari tudi ženske samostalnike, zaznavna še njegova želja, da bi se poklic označeval le z moškim samostalnikom. Da je ta njegova težnja živa, pričajo naslednje oznake, ki so jih te dni javno zapisale ali izrekle - zanimivo - ne kak rasistični mačist, ampak vse po vrsti ženske:
* “Plesni prostor na našem brucovanju je bil poln matematikov in fizikov.” Tako je zapisala prva, dasi so na brucovanju plesale tudi matematičarke in fizičarke.
* “Jasno, ko pa imajo za voditeljico matematika.” Druga, ki je to zapisala, je bila sama ta voditeljica, torej matematičarka, a se je označila za matematika.
* “Sama sem si najprej izbrala poklic profesorja in šele nato, kaj bom poučevala.” Ženska bi si najbrž morala izbrati poklic profesorice, ne profesorja.
* “Ti s’ b’la kamunist,” sem slišal janševko trdoglasno zmerjati sosedo, staro partizanko, in to v dolenjščini, ki je vendar govorica Pavčkovega blagoglasja. Zmerjala je sosedo in slovenski jezik, saj ženska je lahko le komunistka, ne pa komunist.
* “Jaz nisem etnolog, ne zbiram ljudskega blaga,” je poudarila o sebi za jezik silno tenkočutna pesnica Svetlana Makarovič v Delovem intervjuju 17. 3. 2010. Ni hotela biti etnologinja.
Morebiti je to nagnjenje našega jezika le odmev enake take težnje v romansko-germanskih jezikih, ki poklice označujejo večinoma z besedami v moškem spolu. Slovenščina in sploh slovanski jeziki na primer poznajo doktorja in doktorico, neslovanski evropski jeziki pa zvečine samo doktorja za oba spola. In še primer iz Primorske: ko smo naslov knjige “Fiziki in fizičarke Slovenske Istre” prevedli v italijanščino, je bil kar naenkrat krajši, ker italijanščina pozna le fizika, ne fizičarke, čeprav ta predmet poučujejo po šolah tudi ženske.
Kot vidimo, so v slovenski slovnici besede za poklice v ženskem spolu enakopravne in enakovredne kot njihove vzporednice v moškem spolu. To dokazuje, da je ženska v slovnici povsem enakopravna z moškim. In tako mora biti ženska enakopravna tudi v življenju. Ne pa da je pred NOB neenakopravna morala zaostajati tri korake zad za možem, po osvoboditvi pa je enakopravna lahko hodila daleč spredaj, ker so na cesti ostale iz časa vojne zakopane mine, da njen mož ne bi, prvič in poslednjič, stopil na katero. JOŽE HOČEVAR