Tujka je kot omnibus, vanjo lahko stlačiš vse

Danes bi njegov polmrtvi samostalnik omnibus posodobili in zapisali: da je tujka kakor avtobus, ki vozi spred in zad odprtih vrat, zato je zmerom možno, da se vanj povzpne še kak od teka ves zadihani popotnik. Tako tudi tujka včasih brez težav privzame še kak nov pomen, ne da bi se zato kdove kako razburila ali spremenila.

Omnibus je bil mnogosedežno vozilo s konjsko vprego. Beseda izhaja iz latinskega zaimka omnis, “ves” in “vsak”, ki se v 3. sklonu v množini spremeni v “omnibus”, s pomenom: na voljo “vsem”. Pobiral je vse popotnike ob cestah in po mestnih ulicah. A so ljudje besedo “omnibus” - meni ništrc, tebi pa še manj - presekali na dvoje in začeli uporabljati samo končnico “bus”, ki sama zase nima otipljivega pomena. Razsekovalci “omni-busa” pa so končnici “bus” pripisali pomen naprave, ki ji pravimo “vozilo”. Tako so omnibus zavrgli ter iz “avta” in “busa” naredili samostalnik “avtobus” (na motorni pogon), iznajdljivi Angleži pa so pred “bus” namesto avta vstavili besedo “trolly” in dobili trolejbus (na električni pogon).

Anton Sovrè je s prispodobo, da je tujka kakor omnibus, hotel reči, da je tuje dobro le takrat, kadar pojava, misli in predmeta ni potrebno označiti natančno, ampak le približno. Zato je s tujko - še posebej s kako novomodno, predrugačeno predvčerajšnjim ali šele danes, kot je na primer “klasika” - možno prej megleno kakor točno označiti vse tisto, kar se da natančneje opisati z jasnim pojmom v materinščini. Izjema so seveda vse strokovne tujke, ki so nujne in s prijaznostjo sprejete v naš jezik.

Da bo držala sodba, ki jo je izrekel naš jezikovni nadmojster Anton Sovrè, vidimo že iz dejstva, da tujke zmerom pojasnjujemo z domačimi besedami, domala nikdar pa obrnjeno, da bi domači izraz pojasnjevali s tujko. Kadar je kdo radoveden, kaj pomeni narod, mu ne bomo rekli, da je narod isto kakor nacija, ampak da je narod ljudstvo, ki se narodí iz plemen sorodnega porekla in krvi. Če pa nas kdo vpraša, kaj je nacija, bomo rekli, da je to tujka, ki - merjeno počez, na pamet - pomeni isto kot beseda narod.

Tako je torej s tujko: latinsko obrazilo “bus” spremeni v samostalnik in mu da čisto nov pomen, ki z obrazilom “bus” ni v nobeni povezavi. Po taki čarovniji tujka res postane omnibus, ki mu lahko pridamo kakršen že bodi nov pomen. Tudi takega, ki smo ga do včeraj zametavali, včasih tudi sovražili, kot na Primorskem pojem “nazionalità italiana”, ki smo ga enačili samo z “italijansko narodnostjo”, čeprav pomeni tudi “italijansko državljanstvo”.

Primer za tak presenetljiv presuk vsebine v tujki najdemo v najnovejši, še mladoletni rabi tujih izrazov nacionalen in nacija. Mladoletna je ta raba, ker je stara morda komaj toliko, kot je mlada samostojna država Slovenija. Pridevnik nacionalen in samostalnik nacija pomenita približno isto kakor naroden in narod. Vendar se je doslej domala vsake naše tujke iz mame Nacije rad prijel pridih nelepega: nacizem, nacifašizem, nacionalizem, nacionalist, nacionalsocialist, nacist. Na drugi strani pa so izpeljanke iz očeta Naroda bolj prijetne, bolj prikupne in toplejše: narod, naroden, narodnjak, narodnjaški, narodnost in množica zloženk, kot sta na primer pridevnika narodnoosvobodilen in narodnoobramben.

Poskusimo za razvedrilo iz “pozitivnega” očeta Naroda izpeljati “negativna” otroka mame Nacije: nacist in nacionalizem, ker sta narodnjaški in narodnjak “pozitivna”. Bi rekli narodist, narodizem? Ne gre, ne gre, pa če podkupimo prav vse. Celo pri tujki nacionalnost - ki v italijanščini pomeni, prvič, pripadnost narodu, a tudi, drugič, pripadnost državi - ostanemo bosi, če oba pomena skušamo izpeljati iz korena narod. Tudi tu nam jezik odpove pokorščino in reče, da pripadnost zdravemu Narodu ni isto kot pripadnost skorumpirani Državi. Zato moramo za drugi pomen na pomoč poklicati besedo državljanstvo, izpeljano iz države. Na Primorskem smo se upravičeno uprli, ko so fašisti rekli, da smo “nazionalità italiana”, ker smo v tej oznaki čutili potujčevanje, narodno zatiranje.

Toda odkar je Slovenija samostojna država, sta se nam pomena nacije in nacionalnega z vsemi njunimi izpeljankami začela naenkrat spreminjati. Zakaj? Zato, ker Slovenija ni le država “naroda slovenskega”, ampak tudi država italijanske in madžarske narodne skupnosti ter pripadnikov drugih narodnosti: hrvaške, srbske, nemške, celo kake azijske in afriške, ki so prav tako slovenski državljani. Zelo visoko cenjeni pojem “Slovenski Narod” vseh teh državljanov ne zajema, zajema jih pa pomensko bolj ohlapna tujka nacija, ki nagovarja vse državljane Republike Slovenije ne glede na narodno poreklo.

Zato besedi nacija in nacionalen naenkrat nista več pomensko skoraj isto kot samostalnik narod in pridevnik naroden. Če želimo ti dve tujki prav ponašiti, moramo v pomoč poklicati besede, ki izhajajo iz države. To spoznamo iz že uveljavljenih besednih zvez, kot so: slovenski nacionalni interes, nacionalna poklicna kvalifikacija, slovenska nacionalna zakonodaja. Tudi tu nam jezik hitro odpove pokornost, če bi kdo čistunsko vztrajal in pridevnik nacionalen dosledno podomačil v naroden. Zgodovina se nam zmeša in v glavi zavrti, če zapišemo: slovenski narodni interes, a bi trdili, da je to isto kot slovenski nacionalni interes. Jezik nas bi prav grdo pogledal in se začudil, kako da ne razlikujemo slovenskih narodnih in državnih interesov.

Kako šele bi jezik švrknil po politikunu, ki pozna le svoje osebne interese, državnih in narodnih pa ne le ne razloči, ampak zanje niti prav ne ve.

JOŽE HOČEVAR

Pregovora “iz trte izvito” in “kot svinja z mehom”

Spoštovane bralke in bralci, v Minuti z naslovom “Jezik se nenehno bogati, tudi sam iz sebe” (PN, 21. maja 2010) sem vas prosil, da mi sporočite svoje ugotovitve, kaj naj bi pomenili oznaki “iz trte izvito” in “kot svinja z mehom”.

Vaša sporočila se med sabo skoraj do podrobnosti ujemajo. Pri “svinji z mehom” ste dodali to, da meh ne pomeni le harmonike, ki jo svinja brez posluha premetava sem in tja po gnoju, ampak tudi svinjski “meh”, mehur. Tega so ob kolinah kmečki otroci napihnili in se z njim igrali kakor z žogo. Morda se jim je pri tem pridružil radoveden pujs, jim uničil “meh”, in - oh ojej, kaj bo zdej - konec je bilo prijetne igre.

In kako je kaj koristnega “iz trte izvito”? Pravite, da trta v pregovoru ni vinska trta, ampak dolga vitka šiba, ki so jo sparili v žerjavici in še vročo zvili. Iz take zvite “trte” ni priteklo nič malvazijsko sladkega, le nekaj vroče vlage, da si je kmet opekel dlan. Take zvite “trte” se niso več lomile, zato je bilo iz njih mogoče plesti: prostornejše košare, plotove, koše, obode šajtrg in gnojnih košev, jarmovke za pritrditev ojesa na volovski jarem in podobno.

Hvala vsem, ki ste mi vse to sporočili.

JOŽE HOČEVAR