“Preveč imamo že kratic, zapiši kaj o tem!”

Prof. Jože Hočevar

Foto:

• 

Časopisi, ki nam slikajo žuborenje nemirnega življenja, sestavljenega iz nepregledne množice dogodkov, ne morejo brez njih, kratic. Če bi novinar hotel v uvodniku, kolumni ali članku vsakokrat izpisati vsa dolga imena zakonov, upravnih organov, potrebnih in nepotrebnih komisij ali z vsemi besedami izpisati mednarodne in doma skrojene kratice, bi zašel v nepotrebno dolgovezje. Zato ob prvi omembi takega kilometrskega imena zapiše njegovo kratico in do konca svojega zapisa uporablja le kratico, da je vse povedano čim krajše in zgoščeno.

Zato se nisem čudil, ko me je ljubitelj lepega jezika, moj znanec z ulice v Kopru, ki noče biti imenovan, ustavil z naročilom: “Preveč imamo že kratic, zapiši kaj o tem! Saj jih nihče ne razume, ne znamo vseh prebrati in dostikrat ne vemo, kaj pomenijo. Vedno bolj sem jezen nanje. Včasih srečam kakšno prav na koncu v dolgem članku in moram iti gledat na začetek, če jo je novinar kje razložil. Zakaj jih toliko uporabljajo? Kaj boš rekel?”

Poskušal sem ga pomiriti, da nekoč ni bilo tako, ker tudi kratic še ni bilo, vsaj ne toliko kot danes. Nove pojme si je jezik ustvarjal s spretnim čaranjem okrog besednega korena, temelja, iz katerega so zrasli samostalniki (delo), pridevniki (delaven), glagoli (delovati) itd. Nove pomene je dobil že s tem, da je pred koren pripel različne predpone. Tako smo na primer glagolu delati dodali nove pomene: izdelati, dodelati, oddelati, razdelati (razčleniti), predelati, pridelati, zdelati (utruditi, izčrpati), nadelati (se ga, alkohola), obdelati, podelati (se v čiste hlače), vdelati, zadelati (luknjo v strehi). Lahko pa do novih pomenov pridemo tudi tako, da na koncu korena dodamo različne pripone. Tako smo iz samostalnika delo dobili nove besede: delavec, delavstvo, delavnik (delovni dan), delovnik (delovni urnik), delavski, delce (majhno delo), delovišče, delavnica itd.

A še ni konec možnosti za rojevanje novih besed, ker korenu lahko istočasno dodajamo predpone in pripone. Na primer: pred-del-a-vec, izdelovalec, brezdelnež, protidelavski (ukrep), pridelovalec.

Ob navedenih treh pa je odprta še četrta, malo bolj prikrita pot za izpeljavo novih besed. Lahko jih namreč ustvarimo še tako, da v korenu spreminjamo samoglasnik, in sicer od a-ja prek e-ja, i-ja in o-ja vse do popolne odstranitve tega samoglasnika. Tej spremembi pravimo prevoj. Lep primer za to spreminjanje najdemo v indoevropskem korenu *toku (“teči”, “premikati se”), ki ga še danes v slovenščini srečamo kar v petih prevojnih stopnjah: tak, tek, tok, tik in tk. Na primer v besedah: pretakati (vino), zatekati se (materi v naročje), pretok (vode), pretikati (nit skoz šivanko), tkati (npr. platno).

Vse te sposobnosti jezika so še žive in z njimi ustvarjamo nove pojme. Te pa lahko obogatimo še z dodatnimi pomenskimi odtenki, če te besede sklanjamo, spregamo, stopnjujemo, postavimo v moški, ženski ali srednji spol itd.

Pa vendar v dandanašnjih časih vse te možnosti ne zadoščajo, da bi jezik poimenoval vse novosti, ki jih rojeva komaj obvladljiva naglica modernega sveta. In iz te stiske se vsaj malo rešuje tudi s kraticami.

Povečini so kratice začasne in jih sestavljamo sproti ob vsakokratnem zapisu kakega dolgega sestavljenega imena. Če ga ne bi ob prvi omembi izpisali v celoti in v oklepaju dodali kratice, ga niti ne bi razumeli. Malokdo bi na primer vedel, da kratica MMC pomeni Multimedijski center; da kratica SV lahko pomeni ali severovzhod ali pa Slovenska vojska; da je SVOZ kratica za “Sindikat vojaške obrambe in zaščite” in da je kratico SMO potrebno brati kot “Sindikat ministrstva za obrambo”.

Ob začasnih kraticah pa imamo tudi takšne, ki so trajnejše in nekatere tudi trajne, kot na primer formule v fiziki, kemiji in matematiki. A s trajnimi ni težav, razen v šoli, ko se jih je potrebno naučiti za oceno. Trajnejšim pravimo tako zato, ker so v trajni rabi, na primer v obdobju ene človeške generacije ali v dolgih letih kakega trdega režima. Od takih so ostale trajneje v spominu: Gestapo - Geheime Staatspolizei (Tajna državna policija); NKVD - Narodnyj komissariat vnutrennyh del (Narodni komisariat za notranje zadeve); OZNA - Odeljenje zaštite naroda (Oddelek za zaščito naroda); UDBA - Uprava državne bezbednosti (Uprava državne varnosti). Danes se bi jim lahko pridružila še CIA - Central Intelligence Agency (Centralna obveščevalna agencija).

Za trajne in trajnejše kratice je značilno, da zaradi pogoste rabe postanejo samostojne besede, medtem ko občasne ne doživijo te časti. Trajne in trajnejše se dajo sklanjati, iz njih pa je mogoče izpeljati tudi nove besede: Gestapo (zaradi jeze na naciste smo to ime pisali z malo), Gestapa, gestapovec, gestapovski; Udba, Udbe, udbovec, udbovski; Cia, Cie, Ciin, cijevski. Besede iz trajnih kratic so pravzaprav edina prava novost v razvoju sodobnega besednega zaklada. Vse drugo v kraticah ni novost, ker je že znano: če kratico razvežemo na njene sestavine, dobimo besede, ki so vse poznane: SZDL - Socialistična zveza delovnega ljudstva. Tako razvezani pojmi so narejeni z znanimi prijemi: s predponami, priponami in s sklanjatvijo. Te čarovnije so pa jeziku znane že iz davnih časov.

Potemtakem, drage bralke in bralci, se v kraticah ne prikriva tak bavbav, da bi morali biti nanje jezni kot moj znanec. Samo zapisati jih moramo tako, da je jasno, kaj pomenijo. Lepo vas pozdravljam!

JOŽE HOČEVAR