Olimpiada ali olimpijada?

Podobno je, če teh načel ne upoštevamo v jeziku, najtrajnejši osebni izkaznici po materi in trdni priči posameznikovega in vseh nas bivanja. Naš jezik namreč ni nepopisan list od včeraj, je staro sveto pismo, v katerem je ohranjena vsa naša zgodovina, ko bi jo le znali brati. Če zgodovine svojega jezika ne poznamo, nam ni mogoče prav dojeti množice novosti v njem, ki nas v naglici razvoja redno presenečajo. Tako ne vemo, kako zapisati to in ono: na primer olimpijada ali olimpiada. O tem me, drage bralke in bralci, sprašujete kar trije zadnje dneve, ko se naše vrle Petre spopadajo in padajo za olimpijske medalje.

Tak razvoj jezika, ki ga je potrebno upoštevati in spoštovati, lahko ponazorimo z različnimi zapisi pojmov o olimpijskih igrah: 1. Olympia, poslovenjeno Olimpija, je kraj z Zeusovim svetiščem na Peloponezu. 2. Olimpiada je štiriletje od enih do drugih grških iger v Zeusovi Olympii; to besedo smo do Pravopisa 2001 zapisovali v grški obliki olimpiada, zadnjih deset let pa jo pišemo olimpijada. 3. In olimpijske igre namesto olimpijade, kakor označujemo grške igre vsaka štiri leta od 776 pred n. š. do 394 po n. š., in olimpijske igre moderne dobe, obnovljene leta 1896 in trajajoče vse do danes, vse bolj bleščave, ker se v njih pretaka morje kapitala.

Ves čas od Breznik-Ramovševega pravopisa 1938 dalje smo torej olimpiado zapisovali brez j (med dvoglasnik -ia- sredi besede v tujkah ne vrivamo j), medtem ko dvoglasnik -ia- v mestu Olimpija zapisujemo z j (med i in a na koncu besede v obrazilu vrivamo j). A ker se beseda olimpiada pogosto uporablja in smo jo sprejeli med ponašenke, jo zadnja leta zapisujemo olimpijada. A glejte nedoslednost: ko na malo starejšem računalniku pogledamo, kateri zapis je pravilen, nam rdeče podvijuga novejšo olimpijado, kar pomeni, da naj bi bila pravilna starejša olimpiada. Kot v politiki: dopoldne tako, popoldne že drugače. Ker pa olimpiada niti za mišjo senco ni drugačna od olimpijade, ni nič nevarnega, če ju kdaj zapišemo tako in kdaj tako - lepo pa to seveda ni. Pa še eno nedoslednost pri “olimpiadi” je naš jezik uveljavil po zakonu “rabe”, ki je najtrdnejše merilo za dodelitev novega pomena že obstoječi besedi. Na splošno velja, da beseda olimpiada pomeni grško štiriletje od enih do drugih iger v Zeusovi Olympii. A danes s tem grškim štetjem časa ni mogoče kaj koristnega početi, ker smo vmes na križ pribili Kristusa in zato čas merimo naprej in nazaj od njegovega rojstva leta 0, če leto 0 obstaja. V modernem času pa smo s starogrškim pojmom olimpijada poimenovali šahovsko olimpijado, mednarodno matematično in fizikalno olimpijado - in samodejno to poimenovanje prenesli tudi na športno olimpijado, ki se dogaja vsaka štiri leta (od 1924 zimska vmes posebej). In čeprav je to glede na prvotni pomen grške besede olimpiada narobe, take zapise mnogokrat srečujemo in se ob njih ne hudujemo preveč.

A tu, drage bralke in bralci, še zdaleč ni konec možnih dvojnosti, dvoumnosti in dvopomenskosti zapisovanja besed. Na eno takih zadreg me je opozoril Borut Luša - Lušo, vodja folklornega festivala MIFF pri Folklornem društvu VAL Piran.

Zapisal je, da so ga besede “kdor ga je folklorno sral, naj bo kar sralec” v naši prejšnji Minuti spomnile “na zadevo na folklornem strokovnem področju v Sloveniji, s katero se ubadam že kar nekaj časa. Pa verjamem, da nisem sam. Namreč naša stroka je pred kakšnim letom za plesalca, ki pleše pri folklorni skupini, začela uporabljati izraz folklornik. Sam, ki že 18 let plešem v folklorni skupini, sem se vedno imel za folklorista. Me res zanima, kaj mislite o folklorniku/folkloristu.”

Dragi somišljenik Borut, v zadregi sem z jasnim enopomenskim odgovorom. Samostalnik folklora (folk > ljudstvo, lore > znanje) se je rodila v romantiki na Angleškem. Z njo označujemo bogato dediščino, ki so jo ustvarili anonimni ljudski geniji: Homer, pisci krščanske Biblije, sumerskega Gilgameša, indijske Mahabharate, trubadurji in nešteti drugi. Vidna je ta dediščina v ljudskih mitih, pesmih, pravljicah, pregovorih, običajih, glasbi, plesih, likovnih umetninah, narodnih nošah. A beseda folklora je samo samostalnik, iz katerega se dajo izpeljati le besede folkloren, foklornost, folklorist (strokovnjak za folkloro ali član folklorne skupine), folklorističen, folkloristika in folklorizirati. Iz nobene teh besed ni izpeljana nova beseda folklornik, čeprav bi to bilo mogoče, npr. iz pridevnika folkloren. Zato je tudi nimata v seznamu ne Pravopis 2001 in ne Slovar slovenskega knjižnega jezika 1970-1991.

Beseda folkora namreč nima glagola “folkloriti”, iz katerega bi lahko naredili novi besedi folklornik ali folklorec - po zgledu govoriti, govornik, govorec. Zato bi se kazalo za zdaj še zadovoljiti z dvojnim pomenom folklorista: za znanstvenika, ki raziskuje ljudsko blago, in za navdušenca, ki to blago uporablja in posnema. Ti dve dejavnosti morda nista še toliko razčlenjeni, da bi ob folkloristu potrebovali še novi besedi folklornik ali folklorec. Besedotvorna pravila ti dve novinki “dovoljujejo”, le da nista še uveljavljeni in potrebni, ker njuna vsebina ni dodobra dorečena. Besede na -nik (folklornik) namreč največkrat označujejo predmete, npr. kuhalnik, likalnik. Osebe poimenuje obrazilo -ec: torej folklorec, a tudi ta ne zveni najbolj prikupno. Pustiva, Borut, času čas, pa bo najino vprašanje izčistil. JOŽE HOČEVAR