torek, 15. junij 2010
Kot se večinoma vsi, ki damo kaj na uravnotežen jezik iz materine učne ure, posmihamo novoiznajdenemu pridevniku “okolijski”, ki ga v želji po novotarijah ali bogve zakaj nerazsvetljensko rabijo na TV Slovenija, vsi drugi pa po starem govorimo in pišemo samo “okoljski”. Zapisal sem posmihamo, a če bi preštel vse “pohvale”, ki sem jih bral in slišal na račun “okolijskih” novotarijancev, bi moral reči, da kolnemo in bentimo: da so čudaki, bedaki, jezikovni posiljevalci in nepoznavalci, prej jezik-oslovci kot jeziko-slovci. In da so le v Butalah lahko krstili njega, ki podpira takšno malokomu všečno gostolenje o čobodri okolijskega, namesto okoljskega ministra.
Vendar ne smemo biti preveč kritični ali celo krivični do “okolijcev”, ker so napačno obliko “okolijski” - napačno zato, ker je izpeljana iz neobstoječega samostalnika okolije, namesto iz obstoječega okolje - prebrali v našem pravopisu iz leta 2001, celo z napačnim namigom, da je lepše reči in zapisati okolijski kot pa okoljski.
Obe obliki, okoljski in okolijski, sta še mladoletnici, stari komaj dobro desetletje, okoljski najbrž desetletje več. Vsi naši pravopisi - od Breznik-Ramovševega iz leta 1938, prek pravopisov iz let 1950 in 1962 in vse do Slovarja slovenskega knjižnega jezika (iz let 1970-1991) - navajajo samo pridevnik okolen, nobeden pa najnovejših pridevnikov okoljski ali okolijski. Ta dva sta prvič slovarsko zapisana šele v najnovejšem pravopisu iz leta 2001. To kaže, da se je komaj v zadnjem dvajsetletju pokazala nuja po njuni “iznajdbi” in rabi. Ker industrija z vsakim tednom bolj svinjá naravo in z njo človeku dušo, je bilo namreč potrebno začeti resno pisati in govoriti, v politiki čvekati, o čistem/zdravem okolju, okoljskem vprašanju, trajnostnem razvoju, okoljevarstvu in podobnih “okolijskih”, podnebje spreminjajočih meglah.
Za jezikovne radovedneže dodajmo nekaj malega o tem, od kod ti dve mladenki, okoljski in okolijski, kdo je njuna mati ali oče. Čeprav sta mladi, sta po izvoru stari, saj izvirata iz davnega indoevropskega korena “kuel”, ki pomeni “vrteti, kolo”. To nam lepo potrjujejo: najprej latinski besedi “colo, cultura”, ki pomenita “prebivati, obračati, obdelovati, vrteti, kultura”, zatem splošno slovanska beseda “kolo, kolesa” v pomenu “tisto, kar se vrti, obrača”, in recimo še latinska beseda “agricola” (kmet), ki pomeni “tistega, ki zemljo, njivo (ager) koplje, obrača, vrti, kultivira”. Od tod tudi beseda kultura v pomenu urejanja človekovega okolja in duha.
Iz besede kolo, ki pomeni nekaj okroglega, so se s pomočjo predpone “o-” razvile besede okolo, okoli, okoliš, okolen, okoljnji, okolje, no, in v zadnjem času še sprejemljivi okoljski in čudaški okolijski.
A pustimo razvojno zgodbo - ker iz zgodovine se ljudje tako in tako nikoli nič ne naučimo, saj politični idioti vsak dan v nedogled ponavljajo njene zablode - in rajši poiščimo odgovor na vprašanje, kako sta se rodili obliki okoljski in okolijski. Morda po tej poti prepoznamo, zakaj oblika okolijski ni sprejemljiva za nikogar, ki ima vsaj gram jezikovnega sluha.
Obe sta izpeljani iz besede okolje, iz “kolesa” okoli človekovega bivališča, ki sega tako daleč, da koder je potrebno poskrbeti, da je vse po urniku lepo pospravljeno, “prekopano”, zdravo, čisto, brez smeti, posnaženo, urejeno. Če iz besede okolje naredimo pridevnik, dobimo pravilni obliki: okolen, ki je zapisan v vseh naših starejših slovarjih, in okoljski, ki pa je komajda dosegel polnoletnost in je prvič priznan šele v Slovenskem pravopisu 2001. Po nobenem določilu za oblikovanje novih slovenskih pridevnikov iz besede okolje ni mogoče izpeljati nobenega drugega pravilnega pridevnika, ampak le ta dva: okolen, ki je skoraj mrtev, in okoljski, ki je živ in bo tak moral še ostati, če bomo hoteli urediti kako vprašanje našega po neumnosti že pol zapravljenega sonaravnega okolja.
Ponesrečena oblika okolijski je bila mimo pravil o tvorbi pridevnikov morda porojena kje v kafiču pri kakem nenatančnem jezikovnem modrovanju; tako se je najbrž skotil tudi ponesrečeni pridevnik izoljanski iz krajevnega imena Izola. Obe grdinki, okolijski in izoljanski, sta - žal kot pravilni - zapisani v najnovejšem našem pravopisu. Oblika okolijski si išče dokaz za svojo pravilnost v drugem sklonu množine besede okolje, ki se res pravilno zapiše z i-jem: treh okolij. Takih drugih sklonov je še več, čeprav niso vsi v rabi: treh obilij, treh vesolij, treh nasilij, treh obdobij, treh podolij, treh ostrešij, treh doživetij, treh podjetij, treh spočetij, treh razodetij, treh bitij, treh bogokletij, treh bogoslužij, treh zakotij. Nikjer pa ni iz teh rodilnikov na -ij izpeljan pridevnik s podaljšanim obrazilom -ijski, na primer: obilijski, vesolijski, nasilijski.
To dokazuje, da iz drugega sklona množine “treh okolij” ne moremo narediti pridevnika okolijski. Bolje se je zanesti na prirojeni, od matere podedovani in iz njenih ust privzgojeni čut za jezik in zapisati okoljski. Ali kot je dejal že razsvetljenec Vodnik: “Kar mat je učila, me mika posnet, kar starka zložila, jo lično posnet.” Bolje zdrava noga v starem, pošvedranem čevlju kot žulji v novi, še neuhojeni obutvi. Boljši kot pridevnik okolijski je okoljski. Oblika okolijski je celo čisto napačna, v nasprotju z določili o tvorbi slovenskih pridevnikov. JOŽE HOČEVAR