petek, 2. julij 2010
To seveda ne velja za kateri koli jezik. Ne velja za tujega, ki ga govorimo in pišemo ne iz srca, ampak skoraj zmerom le po pameti, da si zaslužimo za kruh in dražji avto. Velja samo za materinega ali po novem maternega, ki so ga primorski rodoljubi branili in ubranili tudi s svojimi življenji. “Usque ad mortem!” Po naše: “Vse do smrti!” Ali: “Tudi s smrtjo!” Tako so se v obrambi jezika svoje matere in narodne svobode proti fašističnemu poitalijanjevanju s prisego zavezali primorski narodnjaki: pripadniki tajne uporniške organizacije TIGR, člani Zbora svečenikov sv. Pavla, Bevkov kaplan Martin Čedermac in številni njemu enaki čedermaci.
Te spodbudne misli - drage bralke, bralci in sogovornice, sogovorniki, ki mi pišete, me ustavljate na cesti ali kličete po telefonu - se mi zapisujejo kot odgovor na vaša nešteta zaskrbljena in tudi jezna vprašanja o preteči črni usodi našega jezika samo zato, ker je za velike zanemarljivo majhen, pohodljiv drobižek pod tacami široko stopajočih velikanov, ki hitro koga pomendrajo. Sprašujete nenehno, kako da je “dovoljeno tako mrcvariti naš knjižni jezik na odgovornih mestih, ki jih zasedajo ljudje, povsem neodgovorni do jezika”.
Dragica: “In naši vrli parlamentarci, a niso prav oni najboljši izbranci, izvoljenci našega ljudstva? Kakšni izbranci neki? Poslušajmo njih jezik, pa ... Če kdo ne obvlada svojega jezika, bi mu morali dati brco - moja nona pravi vritnik. Nekateri poslanci so tako samovšečni klovni, da se jim smejijo že otroci.”
Mario: “Zanima me še eno vaše mnenje: naši poslanci in novinarji v intervjujih uporabljajo in dovolijo uporabljati tak jezik, da je sramota ne le zanje, ampak za vse nas. Javni govor ni pogovorno čvekanje! Kako da Radio in TV dovoljujeta novinarjem javno predvajati kar ljubljanski govor?”
Melanija: “Dobro plačani poslanci pa, če jezika ne obvladajo, naj gredo na tečaj, saj jim plača menda to dopušča.”
In še: “Kam plujemo v jeziku? Pluvamo ali pljuvamo, rečeno po domače!”
Iz ogorčenja je porojeno vsako vaše vprašanje, ki mi jih pošiljate že dve leti, odkar 7. val objavlja našo “Minuto, dve za boljši jezik”. Češ da se odgovorni na javnih mestih ne zavedajo svoje odgovornosti do jezika. Tako da je zato, ker mora vsak frizerski mojster pri nas opraviti izpit, da ve, kako ne sme namesto las odstriči uhlja, od uradnika, politika, urednika ali drugega odločujočega, ki vsak dan javno uporabljajo, pišejo in govorijo knjižni jezik, pa ne zahtevamo prisege, da se zaveda, kako je jezik njegova prva skrb, ker če je njegov jezik slab, vse njegovo delo pade.
Do svojega jezika smo pogosto tako neodgovorni kot do svojega zdravja. Zanj nas zaskrbi šele, ko nam ga začenja zmanjkovati zaradi kajenja, lenuškega prekladanja lenobnih udov po foteljih, preobilnega nažiranja in nalivanja s pijačo. Ne pa že takrat, ko ga imamo še v izobilju.
Vse kaže, da naš trud v Minuti, dveh za boljši jezik ni še prinesel zaželenega uspeha. Današnja Minuta je devetdeseta po vrsti. Da, že 90 se nam jih je naštelo od 13. junija 2008, ko je bila objavljena prva, do danes 2. julija 2010. Po pravilih mundiala ali mondiala, svetovnega nogometnega prvenstva je po 90 minutah vsake tekme konec. Sodnik zapiska in igralce pošlje v slačilnico.
Ne vemo še, ali bomo morali igrati dva podaljška po 15 minut. Ali celo streljati enajstmetrovke. Počakajmo, da vidimo.
Za konec vam dajem nekaj dopustniških vaj za obujanje in utrditev jezikovnega čuta. Lepo vas pozdravljam.
JOŽE HOČEVAR