torek, 15. junij 2010
Corruptissima res publica plurimae leges, po naše: najbolj pokvarjena država ima največ zakonov. To so vedeli že modri v starem Rimu, bibliji, koranu. Zapisal in za zgodovino ohranil je to zlato misel rimski pisec Tacit v Analih pred skoraj dvema tisočletjema. Pa še drži. Dandanašnje dni morda še bolj kot v starorimskih, biblijskih, koranskih časih. Tudi če z njo pogledamo na knjižni jezik.
Latinski pojmi ruo, rumpo, corruo, corrumpo, corruptio pomenijo isto kakor rušiti (se), pokvarjenost, korupcija - s premnogimi odtenki, ki jih označujejo iz teh besed izvirajoči glagoli, pridevniki in samostalniki. Vse to naš jezik, ki v svojem besedišču skriva mnoge stare korenine, ohranja v še živih poimenovanjih rupa, rupnik, rupar, rupel, tudi rompar, rompnem, rompompom, rumpelkamra; in v modernih pojmih korumpiran, korumpirati, korupcija, korupten, korupcionist ali koruptiven človek - zoprni korupel.
Da se država, latinska res publica in naša republika, pred takimi pokvarjenci zaščiti, si napiše gore zakonov. A ji dosti ne pomaga. Čim več zakonov spiše, več je lukenj v njih, skoz katere tiholazijo korupli sem in tja, da jo, vsepojedni golteži, dalje luknjajo in izpodjedajo. Zato bo držala Tacitova misel, da ima najbolj pokvarjena država najštevilnejše zakone, a se hvali, da je pravna.
Nekaj od tega bi lahko prenesli tudi na naš knjižni jezik. Poglejmo nekaj vprašanj, drage bralke in bralci, ki mi jih pošiljate, pa bomo videli, da prevelika množica pravil in zakonov, ki bolj prepovedujejo kot dovoljujejo, ni zdravilo proti slabemu jeziku.
“Sem vaš davni dijak,” mi je te dni zapisal mornariški oficir Evgen Pečarič iz Dekanov ob Rižani. “Prebiram današnjo internetno stran na siol-u. V poročilu o razpravi v parlamentu ob predlogu ustavne obtožbe predsednika republike Danila Türka berem povzetek o tem, kaj je rekel Janez Janša. Med drugim, da je odlikovanje g. Ertla ‘kršitev večih členov ustave’. Meni, Primorcu, zveni ta ‘večih’ nekam tuje. Kako je pravilno?”
Pravilno je seveda, Evgen, da zapišemo “kršitev več členov”, ne pa “večih členov”. Tako ukazuje slovnica, ko pravi, da prislovov - kot so npr. več, toliko, koliko - ne sklanjamo. Opis “Toliko primerov” (tako številnih, s prislovom toliko) moramo torej ločiti od “Tolikih primerov” (tako velikih, po pridevniku tolik, -a, -o). A živi jezik hodi svoja pota in nesklonljiv prislov (npr. “mnogo ljudem”) rad zameša s pridevnikom, ki se pa sklanja (npr. “mnogim ljudem”). Prislov in pridevnik (v srednjem spolu ednine) sta si namreč pomensko blizu kot siamska dvojčka.
Tako nas govorjeni jezik spelje v zmedo, da več ne vemo dobro, kakšna je razlika, če rečemo: “pri mnogo ljudeh, pri mnogo ljudi” (nesklonljiv prislov “mnogo”), ali pa če rečemo: “pri mnogih ljudeh” (sklanjan pridevnik mnog, -a, -o). Tako začenja govorjeni jezik - počasi, vendar vztrajno – tudi prislove sklanjati. To pa slovnica odločno odsvetuje. Ko bi slovnica odprla možnost, da smemo sklanjati vsaj tiste prislove, ki so že nazunaj blizu pridevnikov (npr. prislov toliko in pridevnik tolik, -a, -o), bi odpravila vrzeli, skoz katere uhajajo narobe sklanjani prislovi, v slovnici korupli, ki skačejo brez reda sem in tja iz stranke v stranko. Saj tako rekoč na prvi, drugi in tretji pogled ni velike razlike, če rečemo: “z neštetimi primeri”, “z nešteto primeri” ali “z nešteto primerov”. Pri prislovu “več” take izenačenosti pomenov ni mogoče prikazati, ker nima pridevnika “več, -a, -o”. Zato se ta prislov v knjižnem jeziku še naprej ne bi mogel sklanjati, dokler splošna raba te sklanjatve ne uveljavi in jo sprejme tudi pravopis.
Ob naši osamosvojitvi zaradi svojega “bosanskega” imena z rahlo neprijaznostjo ogledovana Ruža Pečarič s Škofij mi piše: “Danes me zanima vaša razlaga, kako se izgovarjata besedi vreme in vrata. Zakaj mnogi govorijo ureme, urata? O tem smo se mnogi dajali, vendar ugotovili, da nihče med nami ne izgovarja urata, ureme.”
Prav ste ugotovili, g. Ruža, kako moramo v knjižnem govoru pravilno izgovoriti vrata in vreme, kajti naše pravorečje predpisuje, da “v” pred samoglasniki in pred “r, l” izgovorimo med spodnjo ustnico in zgornjimi zobmi, če jih imamo: vas, vrsta, vlak. Pred vsemi ostalimi soglasniki pa ga izgovorimo med obema ustnicama kot nekak “w”: wsak, wkovati, wzeti itd.
Toda živi jezik tudi tukaj hodi svoje muhaste poti. Tako živahni Štajerci, ki govorijo hitro, da jih komaj pol dojameš, namesto zvenečega “v” izgovorijo nezveneči “f”: fsak namesto vsak. Dremasti Dolenjci, ki v blagih ritmih svojih nizkih hribcev govorijo, kot bi lezel polž, pa počasi izgovorjeni “v” podaljšajo v samoglasnik “u”: usak namesto vsak. Lepo bi se račun izšel, ko bi pravorečna slovnica smela omehčati svoje stroge mere in bi npr. dovolila govoriti ne le “vsak”, ampak tudi “usak”, ali morda celo po mariborsko “fsak”. Saj v našem parlamentu, vsenarodnem zabav(lj)išču, mnogi Štajerci, Dolenjci in Gorenjci tako in tako vse to že radostno počnejo. Rompli, rupli, ruparji in taki govorijo najbolj skorumpiran, “zrušen” jezik.
O drugem - o pregosti množici pravil, ki nam dušijo jezik - bo potrebno še kaj reči, drage bralke in bralci. Zapišite mi kako misel za spodbudo, da bo beseda laže tekla. JOŽE HOČEVAR