O fuzbalu, nogometu in vuvuzeli

Pogostokrat smo bili zadržani do srbohrvatizmov, češ ti nas bodo pojužnjačili v balkanarje. Zagrizeni jezikovni čistuni, snažilci in snažilke, ki jim rečemo puristi, pa preganjajo vse tujke, celo strokovne, če se le dajo nadomestiti z besedami domačega izvora.

Poizkusimo odgovoriti na vprašanje, zakaj smo delali in še delamo tako. Protestantski Primož Trubar se od leta 1550, ko je napisal in natisnil prvo našo knjigo, in vse do smrti ni izogibal nemških tujk. V svojih pridigah in prevodih svetih evangelijev jih je radodarno uporabljal zato, da bi bil svojim brumnim, to je pobožnim vernikom čim bolj razumljiv. A ko je v 19. stoletju nemški potujčevalni stroj hotel v gospodarstvu, kulturi in jeziku ponemčiti naš narod, smo se mu uprli s tem, da smo se naslonili na slovanske brate ter zavzeto od njih sprejemali slovanske besede: “predavatelje”, “učitelje”, “vršilce”, glagol “smatrati”, pridevnik “prelesten” in množico podobnih. Sposojeno je bilo lahko češko, rusko, srbsko ali hrvaško, samo da ni izviralo iz nemščine. Z odpiranjem v zahodni svet v 20. stoletju pa smo začeli zavračati od Slovanov prevzete besede in si druge na debelo izposojali iz angleščine. Ne le posamezne izraze, ampak tudi fraze, cele stavke in mašila brez pomena. So what!

Zmerom smo se izogibali besedam iz tistih govorov, ki so ogrožali našo narodno samobitnost: pod Avstrijo germanizmom, v kraljevini in socialistični Jugoslaviji srbohrvatizmom in rusizmom, zadnje čase pa se že oglaša naše nezadovoljstvo z anglicizmi. Postajamo kot Francozi, ki se upirajo “frangleščini”, kot imenujejo francoščino, po kateri so se množično razpasle angleške tujke.

Domača beseda nam je zmerom dosti pomenila, včasih več kot vse tuje. To so nam že leta pred začetkom prve svetovne vojne priznali celo Francjožefovi avstrijski generali. Vedeli so, da je pri “kranjskih Janezih” vojaško vežbanje ob poveljih v slovenščini bolj uspešno, kot če jim ukazujejo v lajavi feldveblovski avstrijščini. Zato so dovolili “Janezom” poveljevati v slovenščini. Te uspešnosti so se zatem zavedali vsi slovenski vojaki, ki so v sebi videli slovensko vojsko ali njen zametek: Maistrovi borci za severno mejo, partizanski uporniki proti okupatorjema Italijanu in Nemcu, prostovoljci Teritorialne obrambe in vojaki zdajšnje Slovenske vojske. Niso se pa tega zavedali s fašisti in nacisti zvezani legisti in domobranci, ki se niso mogli imeti za slovensko vojsko, saj so se podrejali vrhovnim ukazom v italijanščini in nemščini, ne v slovenščini.

Poučna zgodovina naše zadržanosti do vsega izposojenega se nazorno vidi tudi v našem poimenovanju najbolj množične sodobne igre - nogometa. Ker so ga iznašli Angleži, smo evropski narodi od njih prevzeli ne le igro, ampak tudi večino njenih besednih oznak. Angleški football so Švedi prepisali kot fotbol, Nizozemci kot voetbal, Nemci kot Fussball, Francozi kot football in celo Rusi kot futbol. Za Italijane pa je nekaj vreden samo calcio.

Slovenci smo seveda vzeli to besedo od sosedov Nemcev. Izgovorili, redkeje zapisali smo jo fuzbal. Ker nam ta nemka ni bila po volji, smo si zanjo izposodili ali naredili besedo nogomet, ki so si jo poleg angleškega futbala skovali nekateri manjši slovanski narodi. Ta beseda ni narejena po pravilih za slovensko besedotvorje. Angleška beseda za nogomet je sestavljena iz foot, ki pomeni nogo, in ball, ki pomeni nekaj okroglo napihnjenega, žogo. Torej: football dobesedno nogažoga. Tovrstne slovenske sestavljenke imajo zmerom v prvem delu samostalnik in v drugem glagol: vodomet (vodo metati), kamnomet (kamne metati), ognjemet (ogenj metati), rokomet (roke /?/ metati - to pa več ne gre).

Če samostalnik noga in glagol metati zlepimo v nogomet, nova beseda pravi, da mečemo noge, v resnici pa brcamo žogo. Zato se je v zafrkljivi govorici uveljavila beseda žogobrc, ki pa kljub svoji pravilnosti ni sprejeta v knjižni jezik. Ko bi pred stotimi leti sprejeli angleško besedo football in jo zapisali kot futbal, bi jo najbrž še danes zapisovali in govorili tako. Samo nemški fuzbal se nam je zdel bogokleten za naš jezik in nevaren za našo samobitnost. To lahko sklepamo po tem, da brez pohujšanja sprejemamo in ponavljamo angleške nogometne izraze: gol, golavt, avt, lob, ofsajd, lobati in še katero. Če bi bile te besede nemške, bi jih že kdaj prevedli v prag (gol), zunaj (out) ali v kaj podobnega.

Zato danes uporabljamo le splošno sprejeto besedo nogomet, čeprav je napačno sestavljena. Nič ne moremo storiti proti temu, jezik hodi svoja pota. Žogobrc je preveč neresen za tako ugledno in donosno igro, kot je nogomet. Žogomet pa bi morda bila dobra oznaka za rokomet, ker tam res mečejo žogo, ne pa rok, kar pomeni beseda rokomet.

Kako se brez zadržkov sprijaznimo z vsako tujo besedo, če nam ni nevarna, vidimo po hitrem sprejemu nogometne troblje, ki ji v Južni Afriki rečejo vuvuzela, kjer zloga vuvu po zulujsko pomenita hrup. Sprejeli smo jo, kakor da gre za naš samostalnik ženskega spola čebela, ki se da sklanjati, spremeniti v pridevnik in ta celo stopnjevati z bolj in najbolj. Ta troblja je izdelana iz pločevine, največkrat pa iz plastike. Njeno množično trobljanje ali piskanje se zlije v oglušujoč pekel glasov, kot bi panično trobeči sloni bežali pred brenčanjem tisočev čebeljih rojev.

Na kako tako vuvuzelo bi predsednik parlamenta Pavel Gantar moral zatrobiti vsakemu poslancu, ki nezavzetim poslušalcem v prazno trobezlja o zadevah, ki so brez njegovega nakladanja jasne vsem kot beli dan.

JOŽE HOČEVAR